Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

20 let praznika Ta veseli dan kulture in 220. obletnica rojstva Franceta Prešerna

Tvs

Ta veseli dan kulture je v Sloveniji neformalen praznik, ki ga obeležujemo vsako leto 3. decembra, na dan rojstva slovenskega pesnika Franceta Prešerna – letos bi praznoval že 220 rojstni dan. Prvič je bil dan obeležen leta 2000 na pobudo Ministrstva za kulturo ob dvestoletnici pesnikovega rojstva. Kasneje je prišlo v navado, da na ta dan kulturne ustanove brezplačno odprejo svoja vrata obiskovalcem, žal je zaradi trenutnih razmer to onemogočeno, smo pa za vas pripravili zanimive vsebine. 

Že včeraj ste se z nami družili ob pogovoru z Ano Svetel, vabimo vas k ogledu virtualne razstave Alojza Kocjančiča, dopoldne pa vas čaka zanimiva delavnica v okviru razstave Glass Room – izdaja o napačnih informacijah, ki smo jo podaljšali še do konca decembra. Današnji delavnici jih bo sledilo še 5, zato vljudno vabljeni, da se prijavite, saj je število sodelujočih na eni delavnici omejeno.

Vsi termini:
– četrtek, 3. 12. 2020 ob 10h
– torek, 8 .12. 2020 ob 17h
– petek, 11. 12. 2020 ob 14h
– ponedeljek, 14. 12. 2020 ob 17h
– sreda, 16. 12. 2020 ob 10h
– petek, 18. 12. 2020 ob 14h
Prijavite se lahko preko tega spletnega obrazca:

Ta veseli dan kulture ali Prešeren bi danes praznoval 220 let

Ime je izpeljano iz dela naslova priljubljene Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, obeležujemo pa rojstvo enega največji slovenskih pisateljev, Franceta Prešerna in dan kulture nasploh.  Letos tako že dvajseto leto zapored številne kulturne ustanove po Sloveniji na široko odpirajo svoja vrata, no, predvsem virtualno, saj nam trenutne razmere ne omogočajo ogledov v živo.

France Prešeren se je rodil kot tretji otrok in prvi sin materi Mini, rojeni Svetina (pri Muhovcu) v Žirovnici ter očetu Šimnu, po domače Ribičevemu, iz Vrbe na Gorenjskem. Že zelo zgodaj je kazal izjemno nadarjenost, zato so ga leta 1808 poslali k stricu Jožefu, ki je kot duhovnik služboval na Kopanju pri Veliki Račni.

Od leta 1810 je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo. Leta 1812 je šolanje nadaljeval v Ljubljani in leta 1813 začel obiskovati gimnazijo. Po končani gimnaziji je v Ljubljani zaključil še dva letnika tedanje »filozofije« in leta 1821 odpotoval na Dunaj, kjer je končal še tretji letnik, ki ga je moral izdelati za nadaljevanje študija. Naslednje leto se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto.

Leta 1824 je domačim v pismu sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava. Prišlo je do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki odtegovali denarno pomoč. Kljub temu mu je uspelo shajati, saj je bil od leta 1822 Knafljev štipendist, še vedno mu je pomagal stric Jožef, denar pa si je služil tudi kot domači učitelj v Klinkowströmovemu zavodu za katoliško mladino. To službo je moral zaradi svoje svobodomiselnosti in ker je gojencu, kasnejšemu pesniku in politiku Anastaziju Grünu (pravo ime Anton Alexander von Auersperg) – grofu Auerspergu, posojal prepovedane knjige, zapustiti.

Med počitnicami se je vračal domov, kjer je obiskoval strice, leta 1824 pa se je v Ljubljani zaljubil v gostilničarjevo hčer Zaliko Dolenc.

Leta 1828 je dokončal študije in poleti odpotoval na Moravsko, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju pričel opravljati obveznosti svoje prve službe kot odvetniški pripravnik. Naslednjega leta je sprejel še neplačano delovno mesto pri državnem uradu.

V Ljubljani se je Prešeren spoprijateljil s profesorjem in knjižničarjem Matijem Čopom, rojakom iz Žirovnice, ki je dobro poznal tedanjo romantično književnost in miselnost ter govoril 19 jezikov.  France Prešeren je bil osrednji pesnik zbornika Krajnska čbelica, ki ga je urejal Miha Kastelic. Čbelica je izšla petkrat, in sicer leta 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. V času izida četrtega zvezka je prišla v težave zaradi cenzure, ki so jo povzročili janzenisti in Jernej Kopitar.

Zahtevi, naj ima v črkopisu vsak glas svojo črko, ki jo je Kopitar kot nasprotnik tedanje pisave bohoričice podal v svoji slovnici, sta sledila slovničarja Franc Serafin Metelko in Peter Dajnko, ki sta objavila vsak svojo različico novega črkopisa, imenovana metelčica in dajnčica. Pisavi sta bili neprimerni in prezapleteni. Metelčica zato, ker jo je sestavljalo preveč zapletenih in nepotrebnih črk, prevzetih tudi iz cirilice. Metelčica je bila tako leta 1833 z zakonom prepovedana. Dajnčica, ki se je delno uveljavila na Štajerskem, pa je ostala v veljavi do 1838/39. Prešeren je v abecedno vojno posegel s pesmimi, kot je denimo Sonet o kaši, iz Kopitarja, s katerim se nista najbolje razumela tudi zaradi zgoraj omenjenih razlik v pojmovanju slovstva, pa se je duhovito ponorčeval tudi s sonetom Apel in čevljar, ki se konča z znamenitim verzom: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

6. aprila 1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, ki je prihajala iz bogate ljubljanske družine, in se vanjo zaljubil. Ta ljubezen je močno vplivala na pesnikovo nadaljnje življenje in ustvarjanje. Naslednje leto je postal odvetniški pripravnik pri starem prijatelju Blažu Crobathu. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško mesto, vendar so mu avstrijske oblasti prošnje vedno znova zavračale, saj je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv. Poleg tega Julija Primic njegove ljubezni ni sprejela in se leta 1839 poročila z bogatim plemiškim sinom Scheuchenstuehlom.

Leta 1835 je umrl Prešernov stric Jožef, ki ga je vedno podpiral. Poleti istega leta pa je v Savi utonil Matija Čop, kar je Prešerna zelo prizadelo. Njegovo smrt je očital tudi sebi, ker ni odšel z njim na kopanje, saj je bil mnenja, da bi ga lahko rešil, čeprav tudi sam ni znal dobro plavati. Prijatelju je posvetil več pesmi, med drugim tudi pesnitev Krst pri Savici, ki ima pred samim začetkom tudi posvetilni sonet Matiji Čopu.

V teh letih (okrog 1837) se je zapletel z Ano Jelovšek, služabnico pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Imela sta tri otroke, in sicer: Terezijo (15. oktober 1839 – 14. maj 1840), Ernestino (18. december 1842 – 3. december 1917) in Franca (18. september 1845 – 17. avgust 1855). Čeprav se zveza ni poglobila, je z njo in otroki vzdrževal stalne stike in jim po svojih močeh denarno pomagal. Hči Ernestina Jelovšek je kasneje napisala Spomine, v katerih je opisala odnos med očetom in materjo.

Leta 1839 se je vrnil domov Andrej Smole, ki je zaradi dolgov zapustil domovino in velik del svojega življenja preživel v tujini. Prešeren ga je pogosto obiskoval na gradu Prežek na Dolenjskem. Skupaj sta izdajala knjige (na primer pesmi Valentina Vodnika in Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta), načrtovala pa sta tudi nov časopis, katerega objavo je zadrževala cenzura. Smole je umrl leta 1840 na praznovanju svojega godu v Prešernovi prisotnosti.

Zaradi številnih izgub in neuslišane ljubezni do Primičeve Julije je Prešeren zapadel v krizo. Vdajal se je alkoholu in postajal čedalje bolj ravnodušen. Uteho je iskal v gostilnah in postal znan po priložnostnih kvantaških pesmih, ki so bile izjemno duhovite, a njegova pesniška ustvarjalnost je pešala.