Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper med 11. in 31. januarjem gosti razstavo z naslovom Ženske veslajo … stoje, ženske veslaške skupine Voga Veneta Piran. Gre za skupino žensk, ki že šesto leto oživljajo tradicionalni beneški način veslanja stoje na že pozabljenem lesenem plovilu caorlina. Danes veslajo v lesenem plovilu tipa topo.
Ženska veslaška skupina Voga Veneta Piran (VVP) deluje v okviru Italijanske skupnosti Giuseppe Tartini Piran. Skupina oživlja tradicionalni beneški način veslanja stoje, ki je bil v preteklosti značilen tudi za naše istrske obmorske kraje. Njihov cilj je ohranjanje tradicije naših krajev in promocija veslanja stoje. Poseben pomen posvečajo medgeneracijskemu sodelovanju, varovanju naravne in kulturne dediščine ter osveščanju javnosti o okolju prijaznem plovilu.
Veslale so že vse od Pirana do Kopra in celo do Benetk, leta 2019 so nadgradile veslaški dogodek Voga maxima, ko so skupaj z veslači iz Savudrije preveslale slovensko obalo in pristale v Miljah, sicer pa se udeležujejo tudi regat kot sta Dlan i veslo v Betini na Murterju in slovita 31-kilometrska beneška regata.
Ženska skupina veslačic je edina taka skupina v slovenskem primorju, ki vesla stoje v čolnu tipa topo, ki je tradicionalno beneško plovilo s ploskim dnom. Taka plovila so bila prisotna v našem zalivu do 70. let prejšnjega stoletja, beneški način veslanja pa je še posebej primeren za plovbo v zaščitenih lagunah, hkrati pa tudi na odprtem morju.
O zgodovini beneškega veslanja
Caorlina je plovilo, ki so si ga izmislili Benečani in je primerno predvsem za beneške lagune. Šlo je za zahteven način prevažanja tovora, iz katerega ženske niso bile izključene. Poznal ga je Mediteran, pomembno pa je, da smo ga prevzeli tudi Slovenci. Naša tonera, s katero so na slovenski kraški obali tradicionalno lovili tune, je tako predelana oziroma prilagojena caorlina. Poleg tega so Pirančani vse do 70. let prejšnjega stoletja uporabljali leseno plovilo topo, s katerim so z veslanjem stoje prevažali tovore. Kmetice so po dve ali štiri v enem plovilu na ta način vozile sadje in zelenjavo do Pirana, Izole in naprej vse do Trsta. Z njimi so pluli tudi po rekah in obalah severnega Jadrana.
Veslaška skupina ohranja dolgo pozabljen običaj
Ob ustanovitvi ekipe pred šestimi leti si morda še same niso predstavljale, kako se bo razvijala njihova dejavnost, ki je iz leta v leto bogatejša, opazna in vpeta v kulturno zgodovinsko ter splošno družbeno dogajanje obalnega prostora. Dekleta so poznana tudi v sosednjih deželah, preko Foruma AMMM celo v strokovnih krogih Sredozemlja. V skupini je dobrih 10 veslačic, starih od 25 do okoli 65 let. Med njimi so arhitektke, biologinje, sociologinje in profesorice, njihovi skupni cilji pa so, kot že v uvodu omenjeno, oživljanje dolgo pozabljenega običaja, medgeneracijsko povezovanje, predvsem pa ozaveščanje o varovanju morja in njegovih »prebivalcev«.
Vabljeni torej k ogledu razstave, ki bo virtualno potekala na naši spletni strani ter na Facebook in Instagram platformi, sicer pa bomo razstavljene fotografije hranili tudi v avli oddelka za odrasle.
Kot so nam še veslačice zaupale, je razstava nastala s podporo SSIN Piran v sklopu projekta Promocija nesnovne dediščine v sodelovanju s Skupnostjo Italijanov Giuseppe Tartini Piran, ABBAKUM Zavodom za krajino, kulturo in umetnost Piran in s podporo Občine Piran.
