Alojz, a casa lo chiavavano Stanko, visse l’infanzia e la giovinezza in un tempo segnato da difficoltà esistenziali e nazionali. Nonostante le ristrettezze, ricordava con affetto gli anni passati a piedi scalzi.
Quando Alojz aveva dieci anni, giunse a Covedo un nuovo parroco: il patriota sloveno di origini goriziane Ivan Brezavšček. Su iniziativa dell’insegnante Ivan Pečenko, Brezavšček decise di mandare Alojz nel seminario di Gorizia. Con lui Kocjančič imparò a suonare il violino.
Spomin moj bridek in sladak obenem
potaplja se voljan v otroška leta,
ko smo v kamnitem svetu nezelenem
otroci, revne ženske in dekleta
na rodnih tleh otepali plodove
brinovih vej v podstavljena rešeta.
(Uvodne tercine)
Bilo je pozno popoldne enega prvih dni novembra 1918. Po griču nad mojo rojstno vasjo, Kubed v slovenski Istri, smo se tisto popoldne podili za kravami in redko drobnico kubejski pastirji in pastirice. Nisem še bil šest let star, vendar se vsega dobro spominjam. /…/
Črna kača kolesarjev, vozil, konj in pehote je že dosegla Kubed in se raztepla po vasi. Bili so oddelki italijanske vojske, ki je zasedla Istro. Oboroženi kolesarji s širokimi okroglimi klobuki s perjanico so bili izurjeni strelci »bersaglieri«.
Prestrašeni pastirji smo živino zgnali skupaj in jo pognali v dir proti vasi. Med vozovi in vojaki si je živina poiskala pot proti hlevom, medtem ko smo pastirji dosegli domove po uličicah in ovinkih, znanih samo nam.
(Istrani pod fašizmom; odlomek)