Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Od pastirčka do dušnega pastirja

novomasnik1

Kubed

Alojz Kocjančič se je rodil 20. maja 1913 v vasici Kubed, kjer je do odhoda v goriško semenišče preživljal svoja otroška leta.

 

Mi Kubejci posebni smo ljudje,

kot svojevrstne so previsne skale,

ki kubejski so Grad tesno obdale,

da nezavzeten z njih neustrašno zre.

(Mi Kubejci)

Starši

Oče Matija, rekli so mu Matiče ali Tiče Jentov, se je rodil leta 1872 v zaselku Kozloviči pri Truškah. Že štiriletnik je ostal sirota in nepismen hlapčič, kar ga je navdajalo z občutkom manjvrednosti in nepotešljivega nemira. Leta 1897 se je priženil v Kubed k Škergatovim, po domače Martinetovim. Nevesta je bila sedemnajstletna Ana, ki je, kot druge Šavrinke, neutrudno opravljala svojo »šavrinsko obrt« med istrskimi domačijami in Trstom.

Že čez nekaj let je očeta njegov nemirni duh odpeljal v Ameriko, a se je klavrno vrnil. Doma se je zagnano lotil kmetovanja in se kmalu zaposlil tudi v kamnolomu pri Elerjih, kamor se je z družino nameraval preseliti. Od sprotnega zaslužka je odplačeval za hišo, a mobilizacija 1914 mu je prekrižala načrte. Naslednje leto je zaradi poškodb ob padcu umrl v tržaški vojaški bolnišnici. Osirotela družina je začela svojo pot brezdomstva.

 

Zaman, moj oče, iščem tvoje lice

v spominih mladih dni. Odšel prerano

od nas v deželo mrtvih si neznano

in bogve kje trohnijo ti koščice.

(Očetu)

 

O, Ančka Šavrinka, ki si me jemala

s seboj še pred rojstvom po trdih poteh,

zdaj spiš pod gomilo … a slika ostala

je tvoja mi v srcu in – v vlažnih očeh.

(Kubejskim šavrinkam)

Otroštvo

Alojz, doma so mu pravili Stanko, je svoje otroštvo in mladost živel v času, zaznamovanem z eksistencialno in nacionalno stisko. Kljub težkim razmeram se je rad spominjal svojega bosopetega otroštva.

Ko je bil Kocjančič star deset let, je prišel v Kubed za župnika Ivan Brezavšček, zaveden goriški Slovenec, in se na pobudo učitelja Ivana Pečenka odločil, da pošlje Alojza v goriško semenišče. Pri njem se je Kocjančič učil igrati violino.

 

Spomin moj bridek in sladak obenem

potaplja se voljan v otroška leta,

ko smo v kamnitem svetu nezelenem

otroci, revne ženske in dekleta

na rodnih tleh otepali plodove

brinovih vej v podstavljena rešeta.

(Uvodne tercine)

Bilo je pozno popoldne enega prvih dni novembra 1918. Po griču nad mojo rojstno vasjo, Kubed v slovenski Istri, smo se tisto popoldne podili za kravami in redko drobnico kubejski pastirji in pastirice. Nisem še bil šest let star, vendar se vsega dobro spominjam. /…/

Črna kača kolesarjev, vozil, konj in pehote je že dosegla Kubed in se raztepla po vasi. Bili so oddelki italijanske vojske, ki je zasedla Istro. Oboroženi kolesarji s širokimi okroglimi klobuki s perjanico so bili izurjeni strelci »bersaglieri«.

Prestrašeni pastirji smo živino zgnali skupaj in jo pognali v dir proti vasi. Med vozovi in vojaki si je živina poiskala pot proti hlevom, medtem ko smo pastirji dosegli domove po uličicah in ovinkih, znanih samo nam.

(Istrani pod fašizmom; odlomek)

 

Dijak in študent goriškega semenišča

Učitelj Pečenko in župnik Brezavšček sta vse uredila, da so enajstletnega Alojza v šolskem letu 1924/25 sprejeli v pripravnico za I. gimnazijo v Sedejevem nadškofijskem malem semenišču v Gorici. V Gorici je ostal trinajst let.

Goriško semenišče pa je bilo »neoficialno« tudi prostor močne nacionalne ozaveščenosti. V tem slovenskem intelektualno-umetniško spodbudnem okolju se je Kocjančič pod budnimi očmi profesorjev in ob druženju z vrstniki , gojenci semenišča, dijaki in mladimi literati (Štefan Tonkli, Ivan Delpin, Štefan Cek, Stanko Vuk, Boris Pahor, Avgust Žele, Mirko Filej, Franc Koritnik …) začel oblikovati v duhovno in ustvarjalno občutljivega mladeniča. Srečeval pa se je tudi s pomembnimi ljudmi svojega časa (Franc Omerza, Božo Milanović, Janko Kralj) in se seznanjal z aktualnimi gibanji (Krekovim, Guardinijevim). Njegova pot se je tako povezala z usodo primorske inteligence, ki je kljub fašističnemu nasilju iskala možnost preživetja.

Vsakoletno romanje na Sveto Goro je bilo za nas svojevrstno doživetje. Ob tej priliki je posebno prišla do izraza in potešitve naša nenasitna želja po slovenski pesmi, nabožni ali narodni. Pa tudi na rednih tedenskih sprehodih, posebno k Soči, smo se slovenski gojenci odcepili od Furlanov, zato da smo zapeli nekaj slovenskih pesmi. Posebno radi smo se povzpeli na strmo pečino Babji zob in naša pesem je zaplavala nad Sočo in Gorico ter nevzdržno spodkopavala tla neosnovani trditvi naše takratne oficialne vzgoje, da je Gorica »italianissima città delle rose«.

(Iz mojega dnevnika; odlomek)

 

Vriskaj smelo,

poj veselo,

cvetna ti Gorica!

Cvetja trosi,

zate prosi

skalniška Kraljica.

(Goriški zemlji)