Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Predanost duhovniškemu poklicu

novomasnik1

Novomašnik

Poklic je opravljal z globoko osebno zavzetostjo in predanostjo, z vseprežarnim plamenom ljubezni do Boga in sočloveka … (Dominik Pegan)

Po mašniškem posvečenju, 29. junija 1937 v Gorici, je Kocjančič 4. julija pel novo mašo v Kubedu. Svečano pridigo je imel Ivan Brezavšček, tedaj župnik v Koprivi na Krasu, glavni organizator slovesnosti, tedanji kubejski župnik Jože Milič, pa je dirigiral kar petim zborom in pregovoril vaška dekleta, da so se praznovanja udeležila v narodnih nošah. Zbranih je bilo okoli pet tisoč ljudi in praznovanje je preraslo v pravo narodno manifestacijo.

 

Daj, dobri Bog, odvzemi vse,

kar ljubi in želi srce,

odreši mene vseh vezi,

čeprav srce brez njih trpi.

Daj, strni me v enoten žar,

postavi v meni čist oltar!

(Daj, da spoznam)

V Buzetu

Kocjančiča, za katerega so upravičeno domnevali, da bo v tem težkem času fašizma, ko je veljala prepoved za vse, kar je bilo slovenskega, jedro domoljubja, so leta 1937 postavili za kaplana v zelo italijaniziran Buzet, kjer je ostal eno leto.

 

V zanosu smelem mladih let

hitim po reški poti.

Ves pretresljiv

v skrajni si goloti –

samoten križ ob poti –

ustavil hrepeneči mi korak

in vse mladostne misli

vrgel vznak.

/…/

Ob tebi zdaj kolone limuzin

prevažajo evropske bogatine.

Senzacij lačni,

užitkov in specialitet

drvijo v lepi svet:

v Kvarner,

v Zadar, Split, Atene …

 

Še sreča zanje,

da si, križ, zakrit.

Sam tvoj pogled,

ljubeč, a strog,

bi klical brez besed:

Bogati siromak,

kako si ubog,

in bos in nag …

(Križ ob poti)

V Koštaboni

Leta 1938 je bil prestavljen za župnijskega upravitelja in župnika v Koštabono, kjer je deloval 25 let. Koštabonsko obdobje je bilo v Kocjančičevem življenju in delu zagotovo najplodnejše. Devet let je soupravljal tudi župnijo Pomjan in 16 let župnijo Šmarje.

Alojz Kocjančič je bil v najbolj žlahtnem pomenu »istrski Čedermac«, na razpolago ljudem v stiskah in potrebah, čeprav je sam živel skromno, kdaj tudi v pomanjkanju. Zaradi njegove trdne zvestobe slovenskemu jeziku so ga oblasti večkrat preganjale. Vešč italijanščine in nemščine je ljudem velikokrat priskočil na pomoč, ko se je z oblastniki in predstavniki represije pogajal o usodi svojih župljanov, da bi jih obvaroval najhujšega. Koštabonce je leta 1943 rešil pred požigom vasi. Kot večina župljanov je tudi on nestrpno pričakoval, da bodo partizani osvobodili Istro.

Toda osvoboditev po 2. svetovni vojni mu ni prinesla pričakovanega miru. Že leta 1944 ga je močno zaznamovala krivična usmrtitev najboljšega prijatelja Lada Piščanca v Cerknem, česar ni prebolel do konca življenja. Le leto kasneje mu je umrla tudi ljubljena mati Ana, ki je živela z njim v Koštaboni, kjer je tudi pokopana.

 

Pot je zginil s tvoj’ga čela,

žalost s tvojega srca,

za vsa tvoja dobra dela

naj ti Bog plačilo da.

Ne bo le govoril zate

mrzel kamenit spomin:

v sveti maši vsak dan nate

se spominjal bo tvoj sin.

(Nagrobni verzi)

 

Zaupali smo mu … Kocjančič nas je vselej branil, vselej nas je ščitil: pod fašizmom, pod Nemci, po vojni … Kocjančič je bil bister mož, je znal vse. Je čital časopise, knjige … Takrat nismo imeli na podeželju nobenega zagovornika, edino on je bil. Za vsako hudo stvar, ki je bila, se je šlo k njemu … Šli smo po tolažbo k njemu, po nasvet. Kar je on povedal, smo verjeli. O, da ne bi bilo njega, bi bilo gorje! Bil je naš zagovornik in naš učitelj. Med vojnama je bil tudi učitelj. Učil nas je slovenščino in učil nas je peti. On je prinesel prvo znanje v te vasi … Zaupali smo mu dokumente, tudi denar. Pri njem je bilo najbolj varno. 

(Alma in Jože Viler)

Na Klancu pri Kozini

Leta 1963 je bil iz Koštabone premeščen v Klanec. Slovo od Koštabone je bilo tako zanj kot za župljane zelo težko.

Kljub težki ločitvi od Istre se je scela posvetil svojim novim ‘ovčicam’ in krajem v novih župnijah, med katerimi je neutrudno brzel s svojim ‘topolinom’ kot poprej med istrskimi vasmi. Na novem delovnem mestu je soupravljal tudi župniji Gročana–Draga in Podgorje. Tudi v teh krajih so ga ljudje vzljubili in se večkrat zatekli k njemu po pomoč. Sestra Marija je odšla z njim tudi v Klanec. Zaradi zdravstvenih težav se je leta 1968 preselila v Kubed, v Dariševo hišo, ki jo je kupil Kocjančič.

Upokojil se je leta 1974. Kako je ves živel za svojo poklicanost, priča tudi dejstvo, da je tudi še v Klancu kot duhovnik v pokoju, bolan in onemogel, maševal.  Leta 1987 je v Klancu, Koštaboni in Kubedu praznoval svojo zlato mašo.

Vse življenje je živel pod vtisom, da nima svojega doma, zato si je v svojih zadnjih letih prizadeval, da bi si uredil hišo v rojstnem Kubedu. Srčno si je želel stati pod svojo streho, vendar se mu ta velika želja ni izpolnila. (Tanja Jakomin Kocjančič)

Izdihnil je v izolski bolnišnici 19. novembra 1991. Pokopan je na kubejskem pokopališču.

 

Pred klanško cerkev – kot pomnik davnine

je lipo domačin prastar vsadil.

Sam avtor »Slave Kranjske Vojvodine«,

gre glas, da se v nje senci je hladil.

(Pod klanško lipo)