O projektu
V priznanje in poklon velikemu Kubejcu, duhovniku in književniku – bardu slovenske istrske pesmi je Mestna občina Koper leta 2019 odkupila zapuščeno Kocjančičevo hišo, ki jo je bila po njem podedovala njegova dolgoletna gospodinja Milena Vitez, in v njej uredila Spominsko sobo Alojza Kocjančiča.
Obisk Kocjančičeve spominske sobe nas popelje skozi življenje Alojza Kocjančiča, njegovo literarno ustvarjanje in duhovniško poslanstvo.
Idejni načrt za spominsko sobo Alojza Kocjančiča je oblikovala arhitektka Martina Grižančič. Konceptualni navdih je asociacija na sakralni prostor, za katerega je značilna izrazito osna zasnova s fokusom na oltarju. Tako zasnovana hierarhija v prostoru je dosežena s postavitvijo opreme, ki metaforično ponazarja cerkveni ambient: glavno vlogo prevzema pisateljev kotiček z ohranjenimi avtentičnimi kosi pohištva v izteku sobe ob severni krajši steni, vsa druga oprema pa je temu podrejena. Hkrati je z razlikovanjem med razstavljenimi originalnimi elementi in vnesenim novim pohištvom izražena jasna ločnica med preteklostjo in sedanjostjo, ki se kaže skozi izbor kontrastnih, a sozvočnih materialov, barv, oblik in detajlov.
Pri ureditvi spominske sobe so sodelovali: Ines Cergol, Tanja Jakomin Kocjančič, Alferija Bržan, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper (bibliotekar Ivan Marković), Pokrajinski arhiv Koper (arhivistki Mirjana Kontestabile Rovis in Tamara Lindič), Pokrajinski Muzej Koper (kustosa Tina Novak Pucer in Marko Bonin, restavratorja Jure Čeh in Enio Vivoda), Kulturno društvo Skala Kubed (Vojko Udovič in Dušan Arko) ter prevajalka Špela Planinc.
Razstavljeni predmeti
V spominski sobi, ki odseva Kocjančičevo skromnost in človeško toplino, so predstavljeni nekateri njegovi osebni predmeti: na obešalniku mašni plašč, v razstavnih vitrinah pisalni stroj, očala, ura in mašniški predmeti.
Knjižnica
Kocjančičeva knjižnica z več kot 1600 knjigami in približno enakim številom revij priča o intelektualnih težnjah duhovnika in pisca Alojza Kocjančiča. Najobsežnejši korpus je teološki, veliko knjig pa sodi na družbenopolitično, zgodovinsko, geografsko in leposlovno področje. Med knjigami je tudi nekaj raritet, kot so Janežičev Nemško-slovenski slovar iz leta 1905, Sv. Socerb, ki ga je leta 1909 izdala tiskarna Dolenc, Doktorja Franceta Prešerna poezije iz leta 1908, Gregorčičeve Poezije iz leta 1908, uglasbene pesmi, ki jih je leta 1923 izdal Vinko Vodopivec v samozaložbi. Poleg slovenskih klasikovso tudi svetovni, npr. Dante v italijanščini, Petrarka in Schiller v nemščini.
Pogled s severnega okna
Ob vstopu v spominsko sobo obiskovalca nagovori na steni napisan odlomek iz Kocjančičevega tipkopisa »S Kubeda k Devici Mariji na Vzročku/Črtica iz slovenske Istre«. Odlomek opisuje pogled, ki se s tega okna odpira na Kraški rob.
Iz zapuščine
Skozi fotografsko zapuščino spoznavamo Kocjančiča kot desetletnega otroka, v dijaških letih – v krogu sošolcev in profesorjev ter prijateljev ob njegovi prebujeni ljubezni do gora. Največ fotografij prikazuje njegovo mašniško pot od nove maše v Kubedu, župnika v Koštaboni in Klancu, do zlate maše in let ob izdaji druge pesniške zbirke.
Obsežna korespondenca Alojza Kocjančiča, ki zajema preko 130 pisem, vsekakor priča o tem kakšno vlogo je imel Alojz Kocjančič za svoje sobrate, učenjake in navadne ljudi. Za kolege iz duhovniškega kroga je predstavljal spoštovanja vrednega duhovnega pastirja, ki radostno in odgovorno opravlja svoje delo. S kolegi – pesniki si je redno izmenjeval strokovna mnenja o pesmih, povpraševal jih za mnenja in kritiko, z veseljem pa tudi svetoval in pomagal, če so ga za to prosili.
Za navadne ljudi, pa je bil »Predragi gospod Lojze«, več kot samo njihov župnik. Bil je njihov zaupnik, prijatelj in človek, ki je rad pomagal. Tako, so ljudje opisovali različne življenjske situacije, poročali o zdravstvenem stanju, različnih stiskah itd. Zaupali so mu svoje občutke o različnih stvareh in opisovali svoje vsakdanje dogodke. Vse to lahko razberemo iz pisem, ki jih je Alojz vestno shranjeval vse od časa študija dalje in vse do njegove smrti.
- M.
»Pred tremi leti sem slučajno dobil v roke Šavrinske pesmi. Pa sem jih prebral in položil na polico med druge knjige. Ves čas pa sem razmišljal, (do nedavnega srečanja mimo grede) kdo je ta mladi, iskreni pripovedni lirik, poln bogastva, da o njem ne morem nikjer zaslediti ničesar, kar bi ga predstavilo.
In čas prinese vse.«
»In ko sem nocoj ob ponovnem prebiranju pesmi sprejemal vase njih lepoto, se je rodila v meni goreča želja, da bi Vas pozdravil. (Saj veste! Večina ljudi nas je takšnih, da hrepenimo za tistim kar nismo, in kar bi radi bili.)
Zelo bom vesel, če sprejmem samo besedico, tožbo, vzdih ali veselo pesem – samo košček vašega življenja!
Bog s Teboj!« (J. M.)
- B.
»A od tebe pričakujem, da nam boš še kdaj kaj zapel. Dokler slavček živi, poje. – Šele pred kratkim sem v »Slovenski književnosti 45-65 opazil tvoje ime. Saj je v obeh knjigah lepo zapisano o tebi in tvojem delu in Paternu se je potrudil za oceno »Šavrinskih pesmi«, a tistega ni mogel povedati, kaj čutimo mi Primorci, kadar vzamemo v roke tvoje, Šavrinske pesmi. To se ne da povedati. To le čutimo.« (B. B.)
- P.
»Prosil bi Vas mimogrede, če mi pošljete kakih pet izvodov Šavrinskih pesmi, kajti tukaj živi nekaj naših rojakov in jim bojo dobrodošle.«
»Toda domotožje je sila, ki premaga marsikatero zapreko in ko sem bral vaše pesmi, ki so res šavrinske, se mi je Istra spet prikazala v mandljih in oljkah. Verjemite ali ne, ko sem bral Vaše pesmi se mi je potem ponoči sanjalo o domačih krajih. Tako živo ste jih opisali – Rokavo, Kubed, morje in reke po gričih. Oprostite mi, ker nisem prej vedel, da tako ljubite domači kraj in ljudi, da se v vas skriva skoraj kmet v svoji preprosti ali lepi ljubezni do zemlje in sočloveka in predvsem do narave.«
»Toda nekaj pa sem občudoval, vaše osebne pesmi, ki so mi odkrile trpečega človeka. Drugače sem si vas predstavljal: Trdega, kmečkega duhovnika, ki je sebe zatajil, ali sebe nima. Pa sem se zmotil na srečo, oprostite mi, če si upam Vam tako govoriti. Zame je pesem lepa, če pove resnico in jo pove na resnični, občuteni način, da bralec čuti odnosno nečuti, ko bere. V vas sem odkril »obraz bolečine«, žrtve, ki trpi a vendar odpušča. Zakaj ne napišete več o sebi, saj pesnik mora sebe odkriti drugim, da bralec lahko sebe primerja z njim. Res je, duhovnik ste, toda predvsem ste človek in povejte kaj mislite kot človek.« (H. P.)
- M.
»Pred nedavnim sem vzel v roke Vašo pesniško zbirko »BRUMBOLE«: kaj naj rečem: kot Kraševcu mi grejejo dušo v teh »opustelih« časih, ko se ljudje ne morejo sporazumeti (vsaj pri nas) o ničemer!« (I. M.)
- P.
»Gospod Alojz Kocjančič!«
»Prisrčno se Vam zahvalim za knjigo pesmi »Brumbole«. Kako lepe pesmi ste sestavili v svojem življenju! Življenje vsakega človeka je podobno pesmi, zlasti življenje duhovnikov. Velika umetnost je znati izraziti njihovo lepoto v pesmih. Čestitati Vam je treba, da ste sestavili toliko tako lepih verzov.« (J. P.)
- P.
»Ko sem danes do konca prebral Vaše Šavrinske pesmi, čutim potrebo in dolžnost, da Vam k zelo uspeli zbirki najsrčneje čestitam. Pesmi sem prebiral z velikim užitkom, se naslajal ob njih izklesanosti, zbrani in krepki besedi ter sočustvoval z Vašim in Vaše Istre trpljenjem. V prvem delu imate nekaj složnosti s Sardenkom v splošnem pa ste samosvoj. Želim Vam še nadaljnih pesniških uspehov. Ta Vaša zbirka zasluži, da bi jo mnogi brali in z enakim užitkom kot sem jo jaz.« (S. P.)
- G.
»Lepo se Vam zahvaljujem za Vaše pismo, kakor tudi za poslane izvode Šavrinskih pesmi. Prav prisrčno zahvalo pa Vam dolgujem za meni poklonjeni izvod Šavrinskih pesmi s prelepim posvetilom.
Svojim prijateljem sem pesmi že izročil in vsi so jih bili zelo veseli. Naš operni lektor – sam pesnik – je bil ob Vaši poeziji tako navdušen, da mi je prav danes zjutraj dejal, da so ga Vaše pesmi tako prevzele in presunile, da jih je že parkirat prebral in vedno z večjim, novim užitkom. Dejal je, da mora za Vaše pesmi napisati pesem, ker bi se samo tako lahko oddolžil za užitek, ki ga je imel ob prebiranju Vaših pesmi. Ko mi bo to pesem prinesel, Vam jo bom poslal.« (M. G.)
Ohranjena pisna zapuščina Alojza Kocjančiča priča o njegovi tesni povezanosti z rojstnim krajem, ljudmi in s kraji, kjer je deloval. Skozi njegove zapiske razpoznavamo strast do preučevanja zgodovine Istre in Malega Krasa. Njegovi rokopisi in tipkopisi pridig, prevodov, dopisov, pesmi in proznih del zrcalijo tenkočutnost v doživljanju prostora, ljudi, dogodkov, sebe in božje prisotnosti.