Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve
Prilagoditev strani
Iskanje COBISS
Iskanje COBISS
Nahajate se: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper > Spominska soba Alojza Kocjančiča > Prvi poet slovenske Istre

Prvi poet slovenske Istre

novomasnik1

Mladostni književni poskusi

Leta 1928 je napisal svojo prvo pesem in prvo prozno besedilo, začel je tudi pisati dnevnik. S prijateljem Ladom Piščancem sta si izmenjevala pesmi, jih brala in ocenjevala, s čimer sta drug drugega spodbujala v pisanju. Večkrat sta si tudi dopisovala v verzih.

Leta 1933 so prijatelji: Alojz Kocjančič, Lado Piščanec, Štefan Tonkli in Ivan Delpin načrtovali izid skupne pesniške zbirke z naslovom Pesmi štirih, ki pa ni izšla. Kljub temu je bila njihova generacija zelo dejavna na literarnem področju. Kocjančičeva literarna pot se je nadalje oblikovala ob sodelovanju pri ilegalnih litografskih glasilih Tihe besede (1935), Gmajna (1936), Pisanice (1936), katerih jedro je bil Stanko Vuk.

Kaj v mojem srcu se s silo

zganilo je,

v duše prepadne globine

kaj skrilo se?

Moja skrivnost.

(Moja skrivnost)

Od revialnih objav do prve knjige Šavrinske pesmi

V začetku 50-ih let je začel objavljati svoje literarne prispevke v časopisih in revijah (Slovenski Jadran, Bori, Obzornik). Leta 1954 je postal član Ciril-Metodovega društva katoliških duhovnikov in veliko je objavljal v glasilih CMD (Organizacijski vestnik, Nova pot, Glasnik) in kot član društvenega pevskega zbora ob nastopih prebirati svoje pesmi. Ob podpori CMD je leta 1962 izšel njegov prvenec, pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Z grafikami jih je opremil akademski slikar Jože Pohlen. V pesniški zbirki je najobsežnejši cikel Istra – zemlja in ljudje posvečen istrski tematiki, med njegovimi osebnoizpovednimi pesmimi pa so tudi refleksivno-bivanjske, religiozne, ljubezenske in memoarsko-biografske.

Alojz Kocjančič je s pesniško zbirko »Šavrinske pesmi« (1962) postal bard slovenske istrske poezije.

Razočaran nad neodmevnostjo svoje knjige v slovenskih kulturnih krogih, tedaj že v znaku radikalnega modernizma, in nad stigmatizacijo, ki jo je izid pesmi izzval v cerkvenih krogih, v naslednjih letih ni skoraj nič objavljal.

Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala slovenska, on pa njen pesnik. (Tone Pavček, »Alojz Kocjančič – pesnik slovenske Istre«)

 

Morda oglata je trdota

ostala mi od tvojih skal,

morda pelina sem grenkobo

vsrkaval iz domačih tal.

 

Morda že v lačnih dneh zamamljal

me sij je bajnih mesečin,

morda zato v pravico upam,

ker bil sem tlačeni trpin.

 

Morda, ker skusil sem krivice,

v upornem gnevu zagorim,

morda, ker stokrat bil sem žaljen,

ob vsakem vzdihu zadrhtim.

 

Vse to si, Istra, ti mi dala,

pečat si vžgala za vse dni,

zato se vsaka moja pesem

ob tvojih strunah uglasi.

(Istran)

Brumbole

V 70-ih in 80-ih letih je začel ponovno objavljati, predvsem prozne prispevke, mestoma ga v tem obdobju lahko zasledimo pod psevdonimom Kubejski. V tem času se je srečal s književnikom Marjanom Tomšičem in na njegovo pobudo je leta 1988 izšla njegova druga pesniška knjiga Brumbole, nekoliko dopolnjena in revidirana zbirka Šavrinskih pesmi. Uredil jo je Marjan Tomšič, ki je tudi napisal spremno besedo. Izdala jo je Založba Lipa Koper.

Alojz Kocjančič se v pričujoči knjigi svojih najboljših pesniških stvaritev kaže kot lirik s trdo, že skoraj jekleno besedo, o čemer priča že sam naslov knjige po brumbolah, trpkih, zelo zdravilnih sadežih črnega trna, ki dozore šele ob zimskem mrazu. Prvi hip se zdi, da liričnost in možatost ne gresta skupaj, vendar da je izpoved lahko tudi odločna in je ljubezen lahko resna, pa vseeno nežna, to nam dokazujejo njegove pesmi. Na skali požene cvet, med kamni se belijo ivanjščice – takšna je poezija Alojza Kocjančiča. V njej ni prostora za besedno poigravanje in čustveno sprenevedanje. Od prvega do zadnjega verza je iskrena, tako zelo resnična, da padajo besede v srce kakor kamni.  /…/ Njegove pesmi pomenijo korenine slovenskega življa v tem delu Istre. Istranu, ki je bil stoletja poniževan in izkoriščan, dajejo trdno oporo, krepijo njegovo samozavest in utrjujejo njegov korak, ko stopi na tuje ceste. So tudi klen izraz močnega, iz pradavnine izvirajočega življenja. (Marjan Tomšič, Glogovi cvetovi v poeziji Alojza Kocjančiča).

 

Ko grem prek tvojih goličav,

o Istra, prek ožganih trav,

čez kamen, trn, pritlikav brin,

te kličem kakor mater sin;

ko zrem v razbičan tvoj obraz,

zavem se: tak sem tudi jaz.

 

Od morja sem pa vsa si vrt,

vinograd si prežlahtnih trt,

in vsa si nežen oljkov gaj,

drobno cvetoč v zeleni maj.

Žal, v to razkošje, v to prelest

ne gre nobena mojih cest.

 

Ne, nisem olje še za v dlan,

v hladilo, Istra, tvojih ran,

še nisem čaša močnih vin

v pozabo tvojih bolečin:

zdaj sem le kamen tvojih skal,

sem trn in brin iz tvojih tal.

(Kamen, trn in brin)

Ljudi opeval sem, vode in skale

Leto po njegovi smrti, 1992., je pri Založbi Lipa Koper posthumno izšla Kocjančičeva prozna knjiga Ljudi opeval sem, vode in skale/ Pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega Krasa. Naslov je dobila po verzih iz avtorjeve pesmi Istra – mati. Knjigo je ob posvetovanju z avtorjem, ki si je v izolski bolnišnici ganjeno ogledal krtačne odtise, uredila Ines Cergol, skupaj z možem Miranom Bavčarjem.

 

O Istra, draga zemlja rodna moja,

za tužno – kot v posmeh so te krstili,

s prezirom so stoletja te pojili,

nihče ljubezni dal ti ni napoja.

 

Nihče ni v tebi kdaj iskal heroja,

te pevcev pesem še doslej ni pela,

pozabljena za svet so tvoja dela,

ti tujec je zavrl polet razvoja.

 

Jaz, tvoj otrok, deležen tvoje »hvale«

in svest prenekatere si krivice,

obraz tvoj, mati, bom odkrival pravi.

 

Ljudi opeval bom, vode in skale

z ljubeznijo do tebe, do resnice,

da se ti ranjeno srce pozdravi.

(Istra – mati)

Misli o njegovem literarnem delu

»Pisal je priložnoste pesmi in pesmi z istrsko tematiko, predstavljal je kraje in ljudi iz Sloveke Istre in z Malega Krasa, njihovo zgodovino in običaje, kulturno in naravno dediščino, opisoval življenje primmorskih duhovnikov in Istranov pod fašizmom, ukvarjal se je z zamejskimi Slovenci, objavljal nekrologe in življenjepise istrskih duhovnikov, pisal o istrskih Slovencih, ki so odhajali v Italijo, o padlih za svobodo na Koprskem …« (Jurij Rosa)

 

“Razmišljal je predvsem o tem, kako prebuditi slovensko Istro. Vse, kar je mogel, vse svoje moči in ambicije je podredil temu, da bi se Istrani zavedli sami sebe, da bi se borili za svoje pravice … A kljub zapostavljenosti je bilo slovenstvo v Istri živo, vendar na poseben način. Kocjančič poudarja, da je najprej Istran, Istran, Istran, seveda tudi Primorec in Slovenec, vendar na poseben način; izhajal je namreč iz osnovne celice življenja, iz svojega kraja, pokrajine; ena temeljnih značilnosti Kocjančiča je prav navezanost na istrskega človeka, zemljo in usodo … Pomen Kocjančiča ni samo v tem, kar je v življenju počel, ampak predvsem v tem, kar je v ljudeh pustil. Ali so se torej njegova pričakovanja, da bo istrsko ljudstvo končno zaživelo z življenjsko radostjo, z velikim samospoštovanjem, uresničila; da torej ne bi govorili več o ‘tužni Istri’, ampak o radostnem obmorskem ljudstvu, ki pomaga preganjati klasično slovensko zagrenjenost.” (Ciril Zlobec)

 

»Nekatera srca so ob teh poezijah naravnost vzplamtela. Pesnik, Istran, domačin je spregovoril preprostim dušam. No, nekatere pa je motila arhaična oblika. Tu so bile besede, izklesane kakor kamni, iz verzov se je močno čutila rustikalnost, kmečkost, arhaičnost Istre. Istrani, Kocjančičevi rojaki, so zbirko sprejeli s srcem, a neverjetno potiho. Svojih čustev niso kazali glasno, čeprav so jim pesmi segle globoko v srce. Zbirka se je v njih nekako skrila, ponotranjila, zaživela v njihovi intimi … Nekateri s Kocjančičevo poezijo niso bili zadovoljni. To so bili tisti Istrani, ki so se pomeščanili in so se sramovali istrstva.« (Jože Pohlen)

 

“Bodisi Kocjančič bodisi jaz sva se vedno borila za tako literaturo, ki bi bila vredna, da jo iz prevodov spoznajo okrog po Evropi.” (Boris Pahor)

 

»Alojz Kocjančič se v pričujoči knjigi svojih najboljših pesniških stvaritev kaže kot lirik s trdo, že skoraj jekleno besedo, o čemer priča že sam naslov knjige po brumbolah, trpkih, zelo zdravilnih sadežih črnega trna, ki dozore šele ob zimskem mrazu. Prvi hip se zdi, da liričnost in možatost ne gresta skupaj, vendar da je izpoved lahko tudi odločna in je ljubezen lahko resna, pa vseeno nežna, to nam dokazujejo njegove pesmi. Na skali požene cvet, med kamni se belijo ivanjščice – takšna je poezija Alojza Kocjančiča. V njej ni prostora za besedno poigravanje in čustveno sprenevedanje. Od prvega do zadnjega verza je iskrena, tako zelo resnična, da padajo besede v srce kakor kamni.  /…/ Njegove pesmi pomenijo korenine slovenskega življa v tem delu Istre. Istranu, ki je bil stoletja poniževan in izkoriščan, dajejo trdno oporo, krepijo njegovo samozavest in utrjujejo njegov korak, ko stopi na tuje ceste. So tudi klen izraz močnega, iz pradavnine izvirajočega življenja«. (Marjan Tomšič)

 

»Alojz Kocjančič kompleksno pokriva pojem ‘istrski pesnik’, tako s krajem rojstva kot z bivanjem in službovanjem v Istri pa tudi s pesniško tematiko; velik del njegovega opusa je namreč povezan z Istro./…/ S svojo literarno zapuščino ostaja avtor neprecenljiv pričevalec in sooblikovalec svojega prostora in časa, ki je bil v marsičem prelomen in odločilen.« (Ines Cergol)

 

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala slovenska, on pa njen pesnik«. (Tone Pavček)

Pokloni Kocjančiču

Lik Alojza Kocjančiča je med istrskimi ljudmi še vedno živo prisoten. V Kubedu se ob prireditvah vedno s ponosom spomnijo na svojega ljubljenega rojaka. Za vzor so si ga od vsega začetka delovanja postavili v krožku Beseda slovenske Istre (1995) in za moto izbrali Kocjančičev verz »Obraz tvoj, mati, bom odkrival pravi«. Po njem sta poimenovana Kulturno društvo Alojz Kocjančič Puče-Koštabona, ki prireja spominske večere na svojega duhovnika in pesnika, in v okviru Društva Mešani pevski zbor Alojza Kocjančiča. Skladatelj Andrej Makor je na povabilo “Landesjugendchor Kärnten”  ̶  avstrijskega mladinskega deželnega zbora s Koroške leta 2020 za uglasbitev izbral Kocjančičevo pesem iz cikla Klic k svobodi. Tudi sicer pevski zbori in sestavi v svoje programe radi uvrščajo Kocjančičeve uglasbene pesmi.

 

Kocjančičeva književnost