Ta teden vam ob svetovnem dnevu boja proti aidsu v branje priporočamo roman Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo avtorja Maria Wirza.
Včasih je sama bolezen, čeprav huda in neozdravljiva, veliko lažja kot stigma, ki jo okolje vsiljuje bolniku, saj se teža bolezni s tem vsaj podvoji. To usodo imajo različni bolniki, od tistih, ki bolehajo za najhujšimi življenjsko ogrožajočimi rečmi, do tistih, ki jih bolezen samo rahlo omejuje pri vsakdanjih opravilih in se kaže na ravni videza.
Roman, Pozno je, ne morem dihati, prinaša pretresljivo avtobiografsko zgodbo. Četudi bi pri tovrstni literaturi pričakovali optimistično pripoved o premagovanju bolezni, polno svetlogledih misli, smo bralci in bralke prikrajšani za tovrstno pripoved. Namesto tega dobimo surovo in boleče iskreno čtivo o dvojno zaznamovanem, utesnjenemu človeku, ki mora poleg svoje bolezni zapopasti še številna vprašanja o smrti prijateljev in znancev ter o načinih, kako javnost v času epidemije HIV-a poroča o okuženih. Avtor razgali svojo dušo, svobodno deli vse svoje negotovosti, dvome in strahove. Ta iskrenost, ob dovršenem in rahlo poetičnem slogu, tej knjigi daje izjemen občutek intimnosti. S pripovedovalcem se povezujemo ne glede na to, ali smo istospolno usmerjeni ali heteroseksualni, zdravi ali bolni, kajti vsi se bomo na koncu morali soočiti s svojo smrtnostjo, ki nas kot človeška bitja zaznamuje.