Bralni priporočilni seznam 52 knjig, ki jih morate prebrati v letu 2024, smo knjižničarji pripravili za vse bralce in obiskovalce knjižnice. Zakaj ravno 52 naslovov? Ker ima leto 52 tednov. Vsak teden vam bo eden izmed knjižničarjev razkril nov naslov – eno izmed svojih najljubših knjig. Bralni izziv je namenjen spodbujanju branja knjig, ki so kakovostne, a včasih spregledane v vsej poplavi novih izdaj. V Oddelku za odrasle boste knjige našli na posebni polici, kjer bodo nestrpno čakale na vas. Knjige boste prepoznali po nalepki z logotipom naše bralne akcije.
V tej bralni akciji ni pravil, če želite, lahko preberete vseh 52 knjig, ki vam jih bomo redno priporočali, ali morda le tisto eno, ki vas bo zares pritegnila. Knjižne bisere bomo izbirali med leposlovjem iz različnih obdobij in skrbeli za žanrsko razgibanost. Kaj smo za vas izbrali, pa si boste lahko sproti ogledali na naši spletni strani in se sami odločili, katere knjige boste z veseljem vzeli v svoje roke oziroma sledili priporočilu svojega najljubšega knjižničarja.
SEZNAM KNJIG:
Zgodba se odvija v osamljenem kalifornijskem kraju, kjer se na postaji avtocestnega avtobusa srečajo raznoliki potniki. Med potjo se avtobus zaradi slabih vremenskih razmer in tehničnih težav znajde v odročnem delu pokrajine, kar povzroči, da so potniki prisiljeni preživeti nekaj časa skupaj. Med čakanjem na rešitev se razkrivajo njihove skrite želje, strahovi in konflikti, kar privede do številnih osebnih razkritij in nepričakovanih preobratov.
Steinbeck v tem romanu raziskuje tematiko izolacije in hkrati povezanosti, kar je značilno za njegova dela. Vsak izmed potnikov, od avtobusnega šoferja Juana Chica do zapeljive igralke Camille, prinaša svojo zgodbo in ozadje, ki ga Steinbeck mojstrsko prepleta z drugimi liki. Pisatelj uporablja avtobus kot metaforo za življenje, kjer se srečujejo različni ljudje z različnimi cilji in željami, a so na neki način vsi ujeti na istem “avtobusu”, potisnjeni v nepredvidljive situacije, ki razkrivajo njihovo resnično naravo.
Roman je postavljen v močvirnato pokrajino Severne Karoline in sledi življenju deklice Kye Clark, ki odrašča v osami. Čeprav gre za zgodbo o preživetju, se roman dotakne tudi tem osamljenosti, ljubezni in narave. Knjiga je s svojo čudovito prozo in presenetljivo zgodbo hkrati lahkotna in globoko ganljiva.
Knjiga priznanega južnokorejskega pisatelja Ko Una je zbirka pesmi, ki zajema avtorjevo ustvarjanje iz zadnjih dvajsetih let. Večkratni nominiranec za Nobelovo nagrado za književnost se v svoji poeziji dotika globokih tem, kot so minljivost, ljubezen in osamljenost. Avtorjeva poezija je minimalistična, a hkrati polna čustev, ki bralcu ponuja vpogled v človeško izkušnjo, ki ji pravimo življenje. Skozi svoje stihe raziskuje radost vsakdanjih trenutkov in bralca vabi v introspektivno potovanje.
Letos mineva sto let od prve izdaje knjige Mi ruskega pisatelja Jevgenija Zamjatina, s katero je razvil žanr distopičnega romana in s tem v nadaljnjem stoletju navdihnil številna antiutopična dela drugih avtorjev, kot so 1984, Fahrenheit 451 in Deklina zgodba, ki so priljubljena še danes.
Dogajanje v romanu je postavljeno dvesto let po hudi vojni, ki je z Zemlje izbrisala večino prebivalstva. Majhen del človeštva se je naselil pod stekleno kupolo in se popolnoma izoliral od zunanjega sveta. Znotraj kupole vsi prebivalci živijo v steklenih stanovanjih, nosijo enaka oblačila in se pri vsakodnevnih odločitvah strogo ravnajo po logiki in matematičnih formulah, ki jih določa Enotna država. Stvari, kot so ljubezen, lepa oblačila in sanje, so prepovedane in označene kot bolezen. Ta »krasni novi svet« spremljamo skozi oči in misli inženirja D-503, ki vedno bolj trpi za »boleznijo« čustev starega sveta.
Nekdaj veličastna desetnadstropna Jakubianova hiša stoji v središču Kaira v Egiptu in je osrednje mesto dogajanja v istoimenskem romanu. Zgodba se odvija v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, v času druge zalivske vojne. Vsi liki živijo v omenjeni zgradbi in so različnih socialnih statusov. Najrevnejši prebivalci živijo na strehi, v stanovanjih, ne večjih od treh kvadratnih metrov, medtem ko imajo bogatejši prebivalci v spodnjih nadstropjih luksuzna stanovanja in pisarne.
Osrednji temi romana sta korupcija in nepravičnost v Egiptu, s katerima se liki tekom zgodbe soočajo na različne načine. Bogatejši sloj predstavljajo koruptivni ljudje, ki svoj položaj, sredstva ter vero izkoriščajo za moralno sporna dejanja, na drugi strani pa se nahajajo preprosti ljudje, ki so primorani delati moralno vprašljive stvari za svoje preživetje. Roman se dotakne tudi muslimanskega radikalizma in homoseksualnosti. Prav s slednjo tematiko je pisatelj leta 2004 dvignil veliko prahu, predvsem v arabskem svetu, kjer ta problematika še dandanes velja za tabu.
Kljub polemikam in obtožbam, ki jih je prejel pisatelj, velja Jakubianova hiša za enega najbolj branih egipčanskih sodobnih romanov, po katerem so leta 2006 posneli tudi film.
Knjiga Tandem avtorice Marie Barbal, ene najpomembnejših katalonskih pisateljic, ponuja intimno in prefinjeno zgodbo o človeških odnosih ter osebnih prelomnicah. V središču zgodbe sta Andreu in Maite, ki se po letih srečata in ponovno povežeta. Njuno srečanje sproži niz dogodkov, ki razkrivajo njune pretekle izkušnje, želje in strahove, kar vodi do poglobljenega raziskovanja tematik, kot so ljubezen, izguba in iskanje lastne identitete.
Zgodba se odvija v današnji Barceloni, kjer se Andreu, upokojeni inženir, sreča s svojo mladostno ljubeznijo Maite, upokojeno učiteljico. Njuno srečanje ni naključje, ampak rezultat njunih prizadevanj, da ponovno najdeta nekoga, ki je v preteklosti igral pomembno vlogo v njunih življenjih. Skupaj se podata na čustveno potovanje, kjer obujata spomine in se soočata z neuresničenimi sanjami ter obžalovanji.
Marie Barbal mojstrsko prepleta preteklost in sedanjost, postopoma pa razkriva tudi ozadje njunega odnosa. Skozi retrospektivne prizore bralec spoznava, kako so njune pretekle odločitve oblikovale njuni življenji ter kako se s tem soočata v sedanjosti.
Knjiga je čudovit prikaz tega, kako lahko naključna srečanja in obujanje starih vezi vodijo do osebne rasti in novih začetkov.
Priporočam jo vsem, ki uživajo v introspektivnih zgodbah, bogatih z emocionalno globino in življenjskimi resnicami.
Tiha sedemnajstletna Mari in njena pretirano nadzorujoča mati živita ter delata v že razpadajočem hotelu Iris ob obali. Pustila je šolo, nima prijateljev ter se počuti zelo utesnjeno, ko mora delati cele dneve za recepcijo v hotelu, ki spominja bolj na zapor kot dom.
Vse to se spremeni, ko zasliši gosta, ki s prodornim in ukazovalnim glasom ozmerja odhajajočo prostitutko. Glas gosta iz sobe 202 najstnici še nekaj tednov ne gre iz glave, saj je to kar je začutila v njegovi prezenci, nevede iskala. Med njima se splete nenavadno razmerje, ki v bralcu lahko vzbudi nelagodje, a hkrati ga pisateljica s svojim minimalističnim in zanimivim slogom vzpodbuja k nadaljnjemu branju. Japonski roman Hotel Iris je poln suspenza in negotovosti, ki s svojo grotesknostjo bralca definitivno ne pusti ravnodušnega.
Hiša na robu noči avtorice Catherine Banner je očarljiv roman, ki bralce popelje na dolgo potovanje skozi čas in prostor, do osamljenega italijanskega otoka Castellamare.
Roman spremlja družino Esposito skozi štiri generacije, začenši z zdravnikom Amadeom Espositom, ki se preseli na Castellamare v začetku 20. stoletja. Amadeo se zaljubi v otok in njegove prebivalce ter se poroči z domačinko Pino Vella. Skupaj prevzameta vodenje gostilne Hiša na robu noči, ki postane središče dogajanja na otoku.
Roman je prelepa zgodba o življenju in ljudeh, ki se spopadajo z neizogibnimi spremembami, a kljub temu ostajajo povezani s svojim domom in drug z drugim. Catherine Banner je uspela ustvariti delo, ki je tako intimno kot tudi epsko, s temami, ki bodo nagovorile širok krog bralcev.
Knjigo priporočam vsem, ki uživajo v zgodovinskih in družinskih sagah, pa tudi tistim, ki cenijo dobro napisane zgodbe, polne srca in duše. Hiša na robu noči vas bo popeljala na nepozabno potovanje skozi čas in ljubezen, ki preživi vse ovire.
Roman Pariška knjižnica je kot srčni utrip v času vojne vihre. V Parizu, ki ga zatirajo nacisti, se Odile Souchet bori za ohranitev knjižnice – ne le knjig, temveč tudi upanja, svobode in človečnosti. Njena strast do branja in ljubezen do besed se prepletata z nevarnostjo, izgubo in prijateljstvom. V drugem časovnem obdobju, leta 1983 v Montani, se razkrivajo skrivnosti, ki so preživele vojno.
Pariška knjižnica je knjiga, ki vas bo objela, raztrgala in pustila, da se boste še dolgo spominjali njenega dotika. Priporočam jo vsem, ki iščejo literarno potovanje, ki bo preseglo meje časa in spremenilo njihovo srce.
Roman Noč avtorice Sare Gordan je kot čustveni vihar, ki razburka srce in dušo. V njem se prepletajo izguba, obup, ljubezen in hrepenenje. Mati, ki išče svojo izgubljeno hčerko, se spopada z notranjimi demoni, medtem ko se zgodba razvija med mestnimi ulicami Stockholma, Pariza in Barcelone.
Starševstvo je edinstvena in čudovita izkušnja, ki prinaša radosti, izzive, odgovornosti in tudi odrekanje, skrb ter včasih tudi trpljenje. Knjiga vas bo prevzela, pretresla in pustila globok pečat v vaši duši.
Francoski pisatelj iz 19. stoletja, Marie-Henry Beyle, bolj znan pod psevdonimom Stendhal, je eden izmed prvih avtorjev, ki se je posluževal realističnega sloga. Njegove zgodbe so polne globokih psiholoških vpogledov v literarne like in motive, ki so jih vodili skozi burno življenje. Italijanske kronike so prevod osmih novel, ki se večinoma dogajajo v renesančni in baročni Italiji. ”Prave” Italijanske kronike, ki so izšle v času avtorjevega življenja, so samo štiri ( Viktorija Accoramboni, Cencijevi, Vojvodinja Pallianska in Opatinja s Castra), ostale so izšle posthumno.
Večina zgodb je nasilnih, krvavih, tragičnih, polnih spletk in maščevanj. Vsi junaki na nekakšen način hrepenijo po svobodi, tudi za ceno smrti. Zgodbe temeljijo na resničnih zgodovinskih dejstvih in osebnostih renesančne Italije, kar pridoda tančico groze ob branju. Stendhal je bil zaljubljen v Italijo oz. v idejo, ki jo je imel o Italiji. Verjel je, da so Italija in njeni ljudje bolj pristni in srčni kot dekadentna Francija, iz katere je prihajal. V novelah se odseva “italijanska strast,” ki je rodila genije, kot sta bila Raffaello in Michelangelo. Zgodbe so polne prevar, umorov, očetomorov, zavisti in sovraštva, prepovedanih ljubezni, krute politične realnosti in pokvarjenega sodnega sistema. Pisatelj v uvodu pove, da je rokopise zgodb oz. kronik iz 16. in 17. stoletja kupil v temnih ulicah Rima med letoma 1833 in 1834 ter jih le skrbno prevedel in povzel. Stendhal opravi globoko psihološko analizo junakov in kompleksnosti človeške narave, kar mojstrsko izlije na papir. Na podlagi resničnih zločinov je zgradil svoj romaneskni svet. Stendhal izstopa po svojem mojstrskem slogu in vrhunskem pripovedništvu. Kronike bi lahko opisali za zgodovinsko fikcijo, ki temelji na resničnih dejstvih. Za Stendhala je bila Italija dežela žgočih strasti, kar je pogrešal pri Francozih. Zapisal je, da je potreboval ljudstvo, pri katerem sta moč spontanega čustva (kot v Neaplju) ali moč premišljene, dozorele strasti (kot v Rimu) povsem prevladali nad nečimrnostjo in izumetničenostjo. Anglija, Nemčija in Francija so bile zanj preveč okužene z vsakršno sprenevedavostjo in nečimrnostjo, da bi lahko osvetlile globine človeškega srca. V idealizirani Stendhalovi Italiji sovraštvo nikoli ne izvira iz pohlepa po denarju. Strastna ljubezen terja plemenito žrtvovanje, ljubezen, ki lahko obstaja samo zavita v skrivnosti in je vselej le korak do tragedije. Francozom je pripisoval izumetničen, protinaraven značaj. Obratno je v renesančni Italiji videl še žive strasti, ki so najbolj naravne in v končni fazi človeške. Ravno tako je opazil, da čas, ki pri Francozu ubija čustva, pri Italijanih stori ravno obratno – jih okrepi. Za Stendhala ni bolj trapaste reči, kot če je človek ves čas smrtno resen, kot da življenje samo ni dovolj resno. Zapiše, da rimska srca premorejo tolikšne zaloge trpljenja, kot jih pri drugih ženskah (ljudeh) zlepa ni najti. Trpljenje ni nekaj, kar nas ustavi, ampak tisto, kar nas poganja naprej. Junaki novel grešijo in zagrešijo največje okrutnosti, vendar iz samega preobilja ljubezni. V Španiji in Italiji ljubezen še vedno igra veliko vlogo. Je čustvo, ki si podreja vsa ostala čustva. Zaradi strastne ljubezni ljudje počnejo vse mogoče neumnosti. Stendhal je imel rad vse, kar mu razkriva človeško srce, in ravno pri Italijanih je kot na dlani ugledal človeško srce. Za Stendhala mora resnica prednjačiti pred vsemi drugimi vrednotami. Priznava, da je italijanski jezik nejasen, ker obstaja osem ali devet italijanščin in nobena ni prevladala, vendar so čustva jasna. Italijanski slog je opisal kot resnoben, neposreden, precej temačen, ki pa ne nosi sledi modernega leposlovja in idej prostaškega stoletja (19. stol.). Skrb italijanskega sloga je bila, da vse pripoveduje po resnici. V renesančni Italiji so ljudje verjeli, da se bližnjemu najbolj približajo s kar največjo iskrenostjo. Brez leporečenja in izumetničenosti.
V Stendhalovih novelah ljubezen preprosto ni možna. Vedno poseže vmes višja (fortuna) ali močnejša sila. Iskanje sreče za Stendhala ni lov za užitkom. Italijanska virtù je širok in kompleksen pojem, vsekakor pa ni iskanje zadovoljitve, saj se najvišja življenjska moč skriva ravno v odrekanju. Po Stendhalu ljudje merijo srečo po večni nenasitnosti svojih želja in edini izhod iz trpljenja je odrekanje. Ob branju Italijanskih kronik vas bo odnesel cel vihar čustvenih reakcij in dobili boste vpogled v človekovo srce. Srce, za katerega sta tako Aristotel kot Stendhal verjela, da je sedež čustev in vitalnih sil.
Mogoče vas to poletje pritegne malo drugačna ljubezenska zgodba …
“Pokliči me po svojem imenu” je ganljiva in intimna ljubezenska zgodba, ki jo je napisal priznani avtor André Aciman. Knjiga, ki je izšla leta 2007, je hitro postala literarna senzacija in pridobila številne oboževalce po vsem svetu. Pripoveduje o poletni romanci med Elijem, sedemnajstletnim mladeničem, in Oliverjem, čednim ameriškim doktorandom, ki prihaja na počitnice k Elijevi družini v Italijo.
Italijanska kulisa, v kateri se odvija zgodba, je slikovito upodobljena. Opisi pokrajine, arhitekture in vsakdanjega življenja so tako živi, da se zdi, kot da bi sami potovali po sončnem italijanskem podeželju. To okolje ni le romantično ozadje, temveč ključen element, ki oblikuje in poudarja razmerje med Elijem in Oliverjem.
V dveh časovnih nivojih se prepletata ljubezenska zgodba in zgodba o materi in sinu. Avtorici romana je poleg raziskave političnih, družbenih in kulturnih vidikov povojnega obdobja v Nemčiji uspelo protagoniste v romanu obogatiti z izkušnjami in čustvi. Ob branju spoznavamo Gretchino družinsko zgodovino, njeno odraščanje in spopadanje s težkimi povojnimi preizkušnjami. Hkrati se odvija zgodba, ki jo v sedanjosti pripoveduje Gretchin sin Tom. Slednji je televizijski voditelj, brezskrben uživač, dokler ne pristane ob dementni materi. Med epizodami materine naraščajoče demence prične Tom odkrivati preteklost.
Čustvena zgodba zleze pod kožo, saj je roman bolj kot kdaj koli aktualen.
Nenavadna zgodovina skozi družinsko zgodbo.
Roman pripoveduje zapleteno zgodbo o razmerju med Palestinci in Izraelci, ki jih je izraelski zgodovinar Meron Benvenisti opisal kot intimne sovražnike. Ves čas so si tako blizu, da slišijo drug drugega dihati, in tako daleč, da ne vidijo drug drugega umreti.
Osrednja pripovedovalka, Palestinka Amal, se je rodila v begunskem taborišču Dženin. Po izgonu njene družine iz domače vasi Ein Hod v današnjem Izraelu sledimo njeni zgodbi vse do nasilne smrti v begunskem taborišči v Dženinu na okupiranem Zahodnem bregu. Vmes prepotuje polovico sveta in polovico zgodovine 20. stoletja. S svojo smrtjo omogoči edini hčerki Sari, da nadaljuje življenje.
Življenje in smrt sta sopotnika od prve do zadnje strani romana.
Ameriški zgodovinar Frederic C. Lane v svojem delu ponuja pregled nad celovito zgodovino Benetk, zajemajoč pomorstvo, bančništvo, gospodarstvo, umetnost, politične dogodke, vplivne osebnosti in demografske ter okoljske dejavnike.
Legenda pravi, da so Benetke nastale, ko so begunci iskali pribežališče pred Atilovimi Huni (l. 452). Od nekdaj veljajo za simbol lepote, umetnosti in pomorstva. Nikoli niso imele obzidja, saj jih je varovala laguna. Svoj vrhunec so doživele med četrtim križarskim pohodom leta 1204, ko so zavzele Konstantinopel ter vzpostavile mednarodno trgovinsko mrežo.
Serenissima Reppublica di Venezia je postala imperialna sila, ki se je raztezala po celotnem Sredozemlju in še dlje. Bila je edina mestna država z republikansko oblastjo, ki je trajala do njenega konca. Odkritje Amerike in oceanske trgovske poti je spodkopalo njene običajne vire bogastva in prestiža. Po vdoru Langobardov leta 568 so se začeli ljudje množično preseljevati iz notranjosti na lagune. Leta 697 so rimsko-bizantinski uradniki lagune združili v vojaško območje, ki mu je poveljeval dux (dož).
Mirovna pogodba med Karlom Velikim in bizantinskim cesarjem omenja beneški dukat kot ozemlje, ki je del bizantinskega cesarstva, vendar je dukat kmalu postal neodvisen in s tem pridobil status vrat med bizantinskim in muslimanskim vzhodom ter latinsko-germanskim zahodom. Ko so v 9. stoletju Benečani usmerili svojo trgovino iz notranjosti (z rečne plovbe) navzven na morje, sta jim največji zaslužek prinašala trgovina s sužnji in izvoz lesa. Prepoved prodaje lesa in sužnjev Saracenom in nevernikom sta zaradi verskih in strateških razlogov prepovedala tako papež kot cesar, vendar Benečane to ni ustavilo.
Leta 1347 je beneška galeja iz Fedosije na svojem krovu v Evropo prinesla črno smrt – bubonsko kugo. V nekaj mesecih je umrlo tri petine prebivalcev, zato so leta 1485 vpeljali karanteno (štiridesetdnevno zadržanje posadke) za vse ladje, za katere so sumili, da prinašajo kugo.
Beneško ladjevje je sprva branilo bizantinsko cesarstvo in trgovanje po Jadranu, nato pa širilo svojo moč po celotnem vzhodnem Sredozemlju. Beneške ladje so uvažale žito iz Sicilije, Magreba, Egipta, Grčije, Balkana in pristanišč ob Črnem morju. V visokem srednjem veku so Benečani verjeli, da njihova oblast izhaja iz volje Benečanov, brez potrebe po legitimaciji cesarja ali papeža.
Dož Andrea Dandolo je v 14. stoletju zapisal, da je vihar zanesel Sv. Marka v beneške lagune, kjer je ustanovil oglejsko cerkev, iz katere je nastal beneški patriarhat. Dož je zgradil cerkev Sv. Marka kot zasebno kapelo.
V 13. stoletju je prišlo do pomorske revolucije z napredkom v navigaciji, gradnji ladij in oborožitvi. Nastale so prve pomorske karte in kompasi, ki so omogočili plovbo tudi pozimi. Vzdolž obale med Gradežem in Istro je patruljirala galeja, zasidrana v Kopru, ki je bilo leta 1180 najpomembnejše beneško oporišče v Istri. Istra je v Benetke pošiljala les, oglje in kamen.
Leta 1797 je Napoleon Bonaparte brez boja zasedel Benetke, saj je Veliki svet izglasoval konec republike, kar je označilo konec njihovega tisočletnega obstoja kot samostojne republike.
V prvi pregledni zgodovini Benetk, prevedeni v slovenščino, lahko preberete še več zanimivih dejstev in bolje spoznate zgodovino Benetk.
Avtorica Hiromi Kawakami nam v svojem romanu Aktovka predstavi nežno in intimno zgodbo, ki raziskuje zapletene odnose ter čustva. Glavni lik v knjigi je Tsukiko Omachi, ženska v srednjih tridesetih, ki redno obiskuje Satorujev bistro. Tam nekega dne sreča svojega nekdanjega profesorja, s katerim stketa neobičajno vez. Kljub veliki starostni razliki protagonista delita skupna zanimanja, zato se tudi vedno več družita. Skozi branje odkrivamo njuno življenje in spremljamo svet, kjer se osamljenost in intimnost medsebojno dopolnjujeta. Roman raziskuje globino in kompleksnost odnosa med glavnima likoma.
Stil pisanja je izredno minimalističen, dogajanje je počasno in brez naglih preobratov, kar je značilno za japonske avtorje. Avtorica z občutkom in postopoma ustvarja atmosfero, ki bralca počasi, a vztrajno pritegne v svet njenih likov.
Avtorica je leta 2001 za knjigo “Aktovka“ prejela Tanizakijevo nagrado, kar ji je prineslo mednarodno prepoznavnost.
Piše se leto 1971. Novinar Raoul Duke in njegov odvetnik dr. Gonzo se iz Los Angelesa odpravita v Las Vegas, da bi poročala o motoristični dirki v puščavi, še prej pa si v duhu ameriškega potrošništva nujno izposodita najlepši in najhitrejši avto ter vanj naložita več vrst prepovedanih opojnih substanc in alkohola. Njune dogodivščine v Las Vegasu so brezglave in objestne, zapleteta se z različnimi ljudmi ter uničita veliko stvari, ob vsem tem pa iščeta tako zelo opevani ameriški sen.
Hunter S. Thompson je v tem obdobju res bil v Las Vegasu s svojim odvetnikom in prijateljem. Veliko stvari je resničnih, a se zelo prepletajo s fikcijo.
Roman se bere z lahkoto in vas bo gotovo nasmejal.
Zgodba, ki se vas bo zagotovo dotaknila, zlomila in povrnila upanje.
Nuri je čebelar in podjetnik, z ženo Afro in sinom Samijem živi mirno, a izpolnjujoče življenje. V bližini Alepa skrbi za svoje čebele, jih neguje in pazi, da so močne in zdrave. Ko v Siriji izbruhne vojna in med bombardiranjem izgubi sina, Afra pa oslepi, mu postane jasno, da bo treba bežati. Sledi naporna pot skozi Turčijo in Grčijo ter s tem povezane nevarnosti: navezati morata stike s tihotapci ljudi, prečkati morje v prenatrpanem čolnu in taboriščih. Za nameček pa se spopadata tudi z neopisljivo bolečino ob izgubi sina, za katerim žalujeta vsak na svoj način: Afra se zapre vase, Nuri pa se zbuja na naključnih krajih. Čebelarja pokonci drži samo novica, da ga na cilju čaka bratranec Mustafa, ki je v Angliji postavil svoj prvi čebelnjak.
Avtobiografski roman Jej, moli, ljubi avtorice Elizabeth Gilbert je ganljiva, iskrena in navdihujoča zgodba, ki vas bo popeljala na izjemno potovanje skozi različne kulture, duhovne prakse in notranje preobrazbe.
Je odlična izbira za bralce, ki jih zanima potovanje samo iskanja, duhovna rast in iskanje
notranjega miru.
Glavna junakinja, Liz (Elizabeth Gilbert), se znajde na razpotju svojega življenja, soočena z globokimi čustvenimi bolečinami in občutkom izgube. Da bi našla pot do notranjega miru in sreče, se odloči za drastičen korak – zapusti udobnost svojega običajnega življenja in se odpravi na popotovanje po Italiji, Indiji in Indoneziji.
Vstopite v svet drznih družbenih razkritij in moralnih dilem skozi oči Celestine, glavne junakinje romana “Dnevnik sobarice” avtorja Mirbeaua Octave, ki je bil prvič objavljen leta 1900 in je hitro postal predmet kontroverz zaradi svoje odprte obravnave spolnosti, družbenih neenakosti in moralnih vprašanj.
Celestine, pogumna in dostojanstvena sobarica, prevzame službo v gospodinjstvu na francoskem podeželju. Skozi svoje zapise razkriva družinske skrivnosti, razredne razlike in moralno pokvarjenost okolice, v kateri živi. Kljub svoji podrejeni vlogi Celestine ostaja izostreno opazovalka sveta okrog sebe, pri tem pa ohranja svoje dostojanstvo.
Avtor nas spretno popelje v Celestinin svet s slikovitimi opisi, ki nas omogočajo, da doživimo njeno zgodbo. “Dnevnik sobarice” je intenzivna in provokativna literarna izkušnja, ki nas spodbuja k premisleku o družbenih normah, človeški naravi in ohranjanju lastne integritete v svetu, v katerem prevladujejo moralne dileme.
Knjiga Greguerie je zbirka izvirnih in duhovitih enostavčnic, ki združujejo metaforo in humor. Španski avtor Ramon Gomez de la Serna je zapisal, da spominjajo na uganke, pa vendar niso podobne ničemur, kar je že bilo povedano. Greguerie se poigravajo s poetičnostjo vsakdanjosti in občasnim absurdnim tokom misli, ki se pojavi (velikokrat) ob neprimernih trenutkih.
»Kadar se znajdemo sami v muzejski dvorani, ne vemo več, ali smo platno, mumija ali človek.«
Knjiga, primerna za vse trenutke v dnevu in za vsakega, ki potrebuje hitro razvedrilo ter rad raziskuje raznorazne literarne žanre.
Epska saga gruzijske rodbine Jaši je mogočna, večplastna pripoved o življenju v nekdanji sovjetski republiki v zahodnem Zakavkazju.
Pisateljica zgodbo pripoveduje skozi osem, večinoma ženskih glasov. Vsako poglavje je posvečeno osebi, ki je v njem v središču pozornosti, vendar pa se sedem popisanih življenj v sicer ločenih zgodbah med seboj vseskozi prepleta. Naslovu zadnjega poglavja Brilka sledijo prazne strani, kar lahko pomeni …
Zgodbe se vrstijo iz generacije v generacijo, pri čemer se vsaka naslednja nadaljuje od prejšnjega pripovedovalca in se nato nadgrajuje. Na ta način pisateljica popisuje zgodovino svojega naroda.
Več kot tisoč strani nepretrganega branja – ko pa sem prišla do konca, je bila prekratka.
Nino Haratišvili je gruzijsko-nemška pisateljica, dramatičarka in gledališka režiserka.
COBISS+
Predlagam v branje knjigo “M. Sin stoletja”, ki jo je napisal italijanski filozof in sociolog Antonio Scurati in je izjemno aktualna za vse, ki se zanimajo za prihodnost našega sveta. Delo pokriva obdobje od ustanovitve Zveze bojevnikov leta 1919 do leta 1925, ko je Mussolini kot predsednik vlade prevzel odgovornost za umor socialističnega poslanca Matteottija. Knjiga je prvi del načrtovane trilogije, ki se bo po besedah avtorja morda razširila na kvadrologijo ali celo pentologijo. Struktura knjige je mešanica romana in dokumentarca, ki vključuje članke, telegrame, govore, poročila policije in dnevniške zapise. Opisuje socialne in politične razmere v Italiji po prvi svetovni vojni, kjer je bila komunistična revolucija tik pred vrati. Roman sledi tudi vodji socialistov Nicoli Bombacciju, usodi umorjenega Giacoma Matteottija in legendarnemu pesniku Gabrieleju D’Annunziu. V delu izvemo tudi o Mussolinijevih ljubimkah, kot so bile Ida Dalser, Bianca Ceccato in Margherita Sarfatti. Scurati Mussolinija opisuje kot prvega populista, kar je še vedno aktualno v današnjem času. Po mnenju avtorja je fašizem preprosto populizem, ki ga lahko postavimo nasproti današnjim populizmom in sovranizmom.
Roman Črni kolač je zgodba polna napetosti, ki raziskuje teme identitete, izgube in skrivnosti znotraj družine, skozi prizmo iskanja osebne zgodovine. Vse se začne, ko Eleanor Bennett po svoji smrti svojima razdvojenima otrokoma, Bryonu in Bennyju, zapusti skrivnosten zvočni posnetek in družinski recept za črni kolač. Skozi pripoved, ki nas popelje nazaj na karibsko otočje, roman razkriva zgodbo mladega dekleta, njeno ljubezen do plavanja in zapletene družinske vezi. Skozi to čustveno nasičeno pripoved bomo skupaj z bratom in sestro stopili na pot odkrivanja, ali bosta skupaj zmogla pojesti mamin črni kolač in razvozlati tančice, ki so dolga leta zakrivale njuno družinsko zgodovino. “Črni kolač” je več kot le knjiga; je globoko čustveno potovanje, ki se dotika srca, razkriva globoke povezave in preseneča z nepričakovanimi zasuki ter tako močno vpliva na bralca.
Anniejina pesem je čarobno potovanje skozi svet ljubezni in osebne rasti.
V romanu Anniejina pesem spremljamo zgodbo Annie Trimble, ki živi v samotnem svetu, nedostopnem in nerazumljenem za druge. Kljub temu je njeno srce polno ljubezni in sočutja. Ko Alex Montgomery izve za krutost, ki jo je doživela Annie, se odloči, da jo bo zaščitil in poskrbel zanjo in za otroka, ki ga nosi pod srcem. Toda med Annie in Alexom se začne razvijati dosti več, kot si je Alex kdaj koli predstavljal.
Veronesi je mojstrsko prepletel vse možne življenjske situacije in usode v skoraj kriminalno napeto dramo. Preko življenjske zgodbe protagonista, Marka se oriše tragedija mlade smrti v družini, dinamika družinskih odnosov, osebne rasti in spremembe vpletenih, ljubezensko življenje in mehkoba duše, ki se oklepa smisla za vsakdanje preživetje.
Po dolgem času roman, ki sem ga prebrala na skoraj en dah. Naj bo v užitek tudi vam!
Sandro Veronesi se je rodil leta 1959 v Firencah, kjer je tudi diplomiral iz arhitekture. Je avtor številnih romanov, pesniške zbirke in zbirke kratkih zgodb ter publicist. Kot šele drugi avtor v zgodovini je dvakrat prejel nagrado Strega, leta 2006 za roman Caos calmo (Mirni kaos) in leta 2020 za Kolibri.
Ob 1500. obletnici mesta Koper je čas, da se ponovno potopimo v čarobni svet Homerjeve epske pesnitve Odiseja, ki je bila prevedena v latinščino s strani Koprčana Andreasa Divusa leta 1537. To delo je temelj Grške in Evropske civilizacije ter še danes navdihuje številne.
Monumentalna pesnitev, napisana v daktilskem heksametru, nas popelje na potovanje skozi izzive, ki jih mora premagati junak trojanske vojne, iznajdljivi Odisej, da bi se lahko vrnil na svoj rodni otok Itako.
Med svojo potjo domov Odisej in njegovi tovariši zaidejo na ozemlje Kiklopov, kjer postanejo ujetniki ljudožerskega kiklopa Polifema. Z iznajdljivostjo Odisej oslepi velikana ter s prijatelji pobegne. Toda ta dejanja pritegnejo jezo boga Pozejdona, očeta kiklopa, ki se mu maščuje tako, da mu pot na rodni otok prepreči s številnimi nevarnostmi in skušnjavami, ga zadržuje na poti dolgih deset let. Medtem, ko Odisej trpi odsotnost, snubci oblegajo njegovo ženo Penelopo in celo poskušajo ubiti njegovega sina Telemaha. Na srečo mu na poti pomaga in svetuje boginja Atena, Zevsova hči.
Priporočam branje vsem, ki jih zanima zgodovinska mitologija ter tudi tistim, ki se še niste srečali s tem delom. Odiseja je resnično epska in navdihujoča pesnitev, ki je vredna vašega časa.
Amelie Nothomb – S strahospoštovanjem
Satiričen in izredno zanimiv delno avtobiografski roman izpod peresa belgijske pisateljice Amelie Nothomb je ena izmed tistih knjig, ki je, ne glede na poplavo knjižnih novosti, ne bomo pozabili. Pisateljica na domiseln in humoren način opisuje svojo izkušnjo prve zaposlitve na Japonskem v multinacionalki Yumimoto. Knjiga ponuja vpogled v strogo hierarhijo japonske družbe in prikazuje očitne razlike v delovni etiki med zahodno in vzhodno družbo.
Roman največje švedske avtorice in prve pisateljice, ki je prejela Nobelovo nagrado, je ganljiva pripoved o očetovski ljubezni. Postavljen je na podeželje Švedske v drugo polovico 19. stoletja.
Življenje revnega kmeta Jana dobi smisel šele z rojstvom hčere Klare Gulle, ki se po brezskrbnem otroštvu napoti v Stockholm, da bi si poiskala delo in tako družini pomagala odplačati dolg. Čez čas domov pošlje denar, sama pa se ne vrne in po vasi zaokrožijo govorice, da je prostitutka. V žalosti in pričakovanju njene vrnitve se oče zateče v namišljen svet, v katerem je Klara cesarica, on pa cesar dežele Portugalije.
Avtorica odpira veliko temeljnih življenjskih vprašanj v družini in širši družbi tistega časa, trpkost življenja pa rahlja s humorjem.
Včasih je glas, ki seže do nas prek stoletij, lahko boljši kompas od tistega, pogreznjenega v sedanjost. Časi se spreminjajo, ljudje in vprašanja, ki si jih zastavljamo o življenju, pa precej manj. Zaradi branja bolje razumemo sebe.
Srce parajoča in nepozabna zgodba o češki židovski družini nas popelje v čas pred, med in po vojni.
V ospredju sta Hana in njena nečakinja Mira, ki v zgodnjem otroštvu v epidemiji tifusa izgubi starše in sorojence.
Skrb zanjo prevzame molčeča teta Hana, zavita v skrivnostih iz preteklosti, ki jo omejujejo, da bi se prepustila življenju v sedanjosti.
Izjemna knjiga, ki se te dotakne.
Zgodba se dogaja v Parizu leta 1485. Glavni lik romana je od rojstva iznakaženi Quasimondo, ki živi v zvoniku katedrale in skrbi za zvonjenje. Nekega dne na trgu zagleda ciganko Esmeraldo, v katero se zaljubi.
Pisatelj nam v romanu predstavi probleme tedanjega časa, vključno s socialno nepravičnostjo, religijsko nestrpnostjo in brezbrižnostjo do sočloveka.
Če iščete zgodovinski roman, ki postreže z bogato zgodbo srednjeveškega Pariza, bo ta knjiga zagotovo zadovoljila vaše bralne brbončice.
Knjiga Gejša je navdušujoča literarna pustolovščina, ki bralca popelje v svet starega japonskega imperija skozi oči mlade japonske deklice, ki se iz revščine dvigne v svet gejš. Zgodba spretno prepleta zgodovinske dogodke in družbene norme s čustvenim potovanjem glavne junakinje Chiyo, ki jo prevzamejo tradicionalne japonske umetnosti. Avtor nam ponudi vpogled v razumevanje sveta gejš in njihove kompleksne življenjske poti.
Gejša je knjiga, ki bralca prevzame in spodbudi razmišljanje o tem, kakšno ceno moramo plačati za lastno srečo.
Teorija žalosti je ganljiv in premišljen biografski roman, ki nam približa življenje Mileve Marić, žene slavnega fizika Alberta Einsteina.
Avtorica je v knjigi spretno združila zgodovinske podatke in domišljijo ter predstavila intimen pogled na življenje ženske, ki je bila zapostavljena v senci slavnega moža. Knjiga nudi vpogled v njeno strast do znanosti, sanjah in žrtvovanju.
Zgodba ni le zgodovinski dokument, temveč tudi poglobljen duhovni portret ženske, ki si zasluži prepoznavnost.
Želim si, da bi tudi vam prinesla zadovoljstvo pri branju.
Beneški violinist: Zgodba o Vivaldiju avtorice Alysse Palombo je romantična zgodovinska
pripoved o glasbenem mojstru Antoniu Vivaldiju in mladi violinistki Adriani d’Amato, ki bo
zagotovo navdušila vse ljubitelje čustveno nabite literature, zgodovinskih romanov in
umetnosti.
Roman nas popelje v 18. stoletje, ko je bila Beneška republika na vrhuncu svoje moči. Glavni
lik je mlada violinistka Adriana d’Amato, ki sanja o tem, da bi postala priznana glasbenica.
Njeno življenje se preplete z življenjem slavnega skladatelja in violinista Antonia Vivaldija,
bralci pa v romanu lahko spremljamo ljubezensko zgodbo, prežeto z glasbo, strastjo in
umetniškim ustvarjanjem.
Beneški violinist: Zgodba o Vivaldiju je knjiga, primerna za ljubitelje zgodovinskih romanc,
umetnosti in romantičnih pripovedi. Alyssa Palombo zgradi čaroben svet, ki bralce popelje
skozi čas in prostor, v svet glasbe, strasti in ljubezni.
Roman Moj Mihael avtorja Amosa Oza je ganljiva literarna mojstrovina, prepletena z
intimnostjo in globokim čustvenim doživetjem.
Roman se osredotoča na življenje glavne junakinje, Hannah Gonen, v Jeruzalemu v 50. letih
20. stoletja. Hannah je mlada ženska, ki se sooča z notranjimi boji in težavami, medtem ko
išče smisel v svojem življenju. Zaljubi se v Mihaela, s katerim se poroči in poda na pot
odkrivanja lastne identitete skozi ljubezen, izgube in različna obdobja življenja.
Moj Mihael je izjemna knjiga, primerna za tiste, ki iščejo globoko čustveno branje, ljubitelje
lepe literature in tiste, ki jih zanima raziskovanje kompleksnosti človeških odnosov. Ta roman
ne le pripoveduje zgodbe, temveč bralca tudi globoko zaznamuje in ga prisili v razmislek o
lastnem življenju in odnosih.
Resnica o aferi Harry Quebert je književni triler, ki spremlja mladega pisatelja Mladena Larusa. V iskanju navdiha za svoj drugi roman se odpravi k mentorju in slavnemu pisatelju Harryju Quebertu, ki pa kmalu postane glavni osumljenec v primeru izginotja mlade deklice iz leta 1975. Zgodba se razvija skozi večplastne pripovedi, vključno s preteklostjo, ljubezensko zgodbo in razkritjem temnih skrivnosti malega mesta.
Resnica o aferi Harry Quebert je vznemirljiv in napet roman, ki združuje elemente kriminalke, drame in literarne uganke, obenem pa ga bogatijo mojstrsko pripovedovanje, kompleksni liki in intrigantna zgodba. Če iščete knjigo, ki vas bo potegnila vase in vam dala misliti, je ta triler
odlična izbira.
Tetovator iz Auschwitza je ganljiva in pretresljiva zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih. Heather Morris nas popelje v svet holokavsta skozi oči Laleta Sokolova, ki je preživel Auschwitz in se kasneje preselil v Avstralijo.
Glavni junak zgodbe je bil v Auschwitzu zaposlen kot tetovator, kar pomeni, da je bil
odgovoren za označevanje zapornikov. Medtem ko je opravljal svoje delo, je spoznal Gito, ki je bila prav tako ujetnica v taborišču. Njuna zgodba ljubezni in preživetja navkljub nečloveškim razmeram predstavlja osrednjo točko romana. Pisateljica nam prikaže surovo resničnost koncentracijskih taborišč, obenem pa tudi moč človeške volje, upanja in ljubezni v najtemnejših trenutkih.
Tetovator iz Auschwitza je ganljiva zgodba, ki pripomore k ohranjanju spomina na grozote holokavsta in poudarja pomembnost človečnosti, sočutja ter volje do preživetja. Priporočam jo vsem bralcem, ki jih zanima zgodovinska literatura, še posebej pa tistim, ki jih pritegnejo zgodbe o preživetju in človeški odpornosti v najtežjih trenutkih.
Glavni lik v zgodbi je triinosemdesetletna Ludmila, ki po odpustu iz bolnišnice nima več kam. Sin je prodal njeno stanovanje, v domu upokojencev pa ima dolgove, tako da konča v zavetišču za brezdomce.
Znajde se tako, da ostane kar na hodnikih bolnišnice. Ob Ljudmili spoznamo še Miloša, Dorotko, Eliaša, Igorja in Lindo, ki ji skušajo pomagati, a nihče ne najde prave rešitve.
Knjiga razgalja vse pomanjkljivosti sodobne družbe – starizem, politične igre, prekarno delo.
Roman, vreden branja.
COBISS+