Z Berivko se bomo novembra pomaknili sto let v preteklost in se iz domačega pristaniškega mesta preselili v še eno pomembno pristanišče – ukrajinsko Odeso ob Črnem morju. Vanj bomo vstopili skozi Zgodbe iz Odese, kjer bomo srečali nenavadno judovsko skupnost, ki tudi v najhujših trenutki, ko jim na vsakem koraku pretijo pogromi in revolucije, iznajdeva izvirne preživitvene načine.
Ti se najbohotneje razraščajo v podtalju, kjer domujejo najrazličnejši negativci, gizdalini, tihotapci, razbojniki, morilci, zvodniki, razuzdanke, kvartopirke in mnogi drugi. Isaak Babelj (1894–1940), ruski pisatelj judovskih korenin, je s svojim kratkoproznim pisanjem ustvarjal mit odeške judovske skupnosti in tudi v izbranih dvanajstih zgodbenih poslasticah, ki jih je odlično prevedla Sara Špelec, ustvaril živopisan svet, v katerem se mešajo surovost in modrost, tragika in humor, smrt in življenje. Naglo hlastanje za zgodbo prijazno ustavljajo domislice in presenetljive modrosti – vezivno tkivo knjige!
Kako boste Zgodbe iz Odese doživljali vi, nas bo zanimajo na naslednjem srečanju bralnega kluba Berivka, v torek, 23. novembra 2021 ob 19. uri v časopisni čitalnici osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.
Iz knjige
Skorajda požrešno je zasledoval nenavadna čustva in impulze, opazoval je človeka, njegovo lepoto in gnus, nikoli ni obsojal in bil je izjemen stilist. V svojih zgodbah kot čarovnik v jeklenem kotlu meša tragedijo, komedijo, nasilje in usmiljenje. Hotel je, da so njegove zgodbe posebne in jasne kot solza. Prepisoval jih je desetkrat, dvajsetkrat, da bi le odstranil vse, kar je odvečno. Natančne so, je zapisal eden od njegovih prijateljev, kot vojaški načrt ali bančni ček. Za sabo je pustil okoli 80 zgodb. Relativno malo, a vse so briljantne in nikamor jih ni mogoče uvrstiti. Pisati je začel zgodaj, na začetku v francoščini, saj je bil njegov veliki vzornik Maupassant, a ga je kasneje zamenjal Tolstoj. Od vselej mu je bilo jasno, da je »nesmiselno pisati slabše od Tolstoja«. Pri Tolstoju, je nekoč dejal, gre »električna sila iz zemlje skozi roke naravnost na papir, brez izolacije in neusmiljeno vse olupi do čiste resnice, jasne in čudovite. Če bi svet pisal o samem sebi, bi se napisal tako, kot to dela Tolstoj.«
Potem je srečal svojega velikega učitelja Maksima Gorkega, ki mu je svetoval, naj najprej spozna svet in potem piše. Odšel je na fronto v Romunijo, morda je postal celo član tajne policije in se kasneje kot vojni dopisnik pridružil kozaški konjenici, kjer so iz dna srca sovražili jude, in se z njimi odpravil na vojni pohod na Poljsko. Izbral si je novo ime. Tam je bil Vasilj Ljutov. To, kar je videl in doživel, je opisal v dnevniških zgodbah Rdeča konjenica (1926), v katerih najdemo Kozake, Poljake, duhovnike, rabine, prostitutke, čebelnjake, ki gorijo, prerezane vratove, razmesarjeno in odprto telo, v katerem pripovedovalec vidi, da srce še vedno bije. Slavni kozaški poveljnik Semjon Budjoni nad temi opisi vojakov in ni bil navdušen, hotel ga je poslati pred strelski vod, a ga je rešil Gorki.
Umor
Takoj po zmagi oktobrske revolucije je bil eden od tistih umetnikov, ki jih je država častila kot inženirje novih človeških duš, ki so živeli v naselju Predelkino z ličnimi dačami v gozdu nedaleč od Moskve. Temu naselju, v katerem so bili prvi stanovalci Pasternak, Babelj in Pilnjak, so nadeli ime – Stalinov češnjev vrt. Po smrti Gorkega in v času velike paranoje je Stalin ukazal gulage in zapore napolniti s pesniki in pisatelji. Nekateri so imeli kovčke pripravljene in so vsako noč čakali, kdaj bo prišla ponje policija. Bablja so aretirali maja leta 1939. Čez noč je izginil, tako kot njegove knjige. Njegovo ime so izbrisali celo iz špic filmov, za katere je napisal scenarij. Cenzura je bila zelo učinkovita, saj so bile podobe pisateljev izbrisane iz skupinskih fotografij, iz knjigarn in knjižnic pa so čez noč izginile njihove knjige, in to v neskončno veliki državi z enajstimi časovnimi pasovi.
Bablja so mučili in obtožili vohunstva. Leta 1940 so ga ustrelili v Moskvi.
***
Ko deček v zgodbi V kleti preživi vse groze in absurde tistega dne, se potopi v čeber vode in noče več ven po zrak. Izvleče ga dedek in prvič tisti dan zajoka. »In ta jok je bil tako veličasten, tako čudovit, da mi je iz oči tekel ves svet.«
Vljudno vabljeni!
