Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Knjižničarji priporočamo: 52 KNJIG, KI JIH MORATE PREBRATI V LETU 2022

52 KNJIG 7 1 1024x330

Bralni priporočilni seznam 52 knjig, ki jih morate prebrati v letu 2022, smo knjižničarji pripravili za vse bralce in obiskovalce knjižnice. Zakaj ravno 52 naslovov? Ker ima leto 52 tednov. Vsak teden vam bomo razkrili nov naslov, ki je del bralne akcije, namenjene spodbujanju branja knjig, ki so kakovostne a včasih spregledane v vsej poplavi novih izdaj. V Oddelku za odrasle boste knjige našli na posebni polici, kjer bodo nestrpno čakale na vas. Knjige boste prepoznali po nalepki s posebnim logotipom naše bralne akcije.

52 knjig, ki jih morate prebrati v letu 2022

V tej bralni akciji ni pravil, če želite lahko preberete vseh 52 knjig, ki vam jih bomo redno priporočali, ali morda le tisto eno, ki vas bo zares pritegnila. Knjižne bisere bomo izbirali med leposlovjem iz različnih obdobij in skrbeli za žanrsko razgibanost. Kaj smo za vas izbrali, pa si boste lahko sproti ogledali na naši spletni strani in se sami odločili, katere knjige boste z veseljem vzeli v svoje roke. Vsak izmed nas se je že kdaj znašel v zagati, ko nas je knjiga vabila k branju, a nismo vedeli, katero bi pravzaprav izbrali, priporočilni seznam knjig bo vašo zagato zagotovo rešil.

SEZNAM KNJIG:

Obstajajo na tem svetu mesta, ki so prav posebna po tem, da v njih močno vre starodavna zgodovina. Pravzaprav se zdi, da so ta mesta obstala v času, kar mi kot turisti (ali pa celo domačini) ves čas čutimo prisotnost zgodovinskega duha v prostoru, v katerem se gibljemo. Eno izmed tovrstnih mest to seveda Benetke, kjer celo najmanjše uličice varujejo velike skrivnosti iz preteklosti.

Roman Pihalec stekla z Murana nas popelje na zanimivo bralno popotovanje. Ne le, da preskakuje med Londonom, Benetkami in Muranom, ampak preskakuje tudi med 17. stoletjem in sodobnim časom, vse pa v cilju pripovedovanja čudovite zgodbe, ki povezuje različne čase in prostore. Gre za zgodbo o Leonori, ki se je preselila v Benetke, da bi izvedela več o svojih prednikih in se bo zaradi tega morala poglobiti v preteklost in skrivnosti družine Manin, čigar člani so bili vsi, razen enega ubiti, da bi skrivnost veščine pihanja stekla ostala nedotaknjena. Zgodba vsebuje marsikaj, malo romantike, zgodovino, umetnost, ščepec glasbe, ampak tudi umore in spletke.

Včasih je sama bolezen, čeprav huda in neozdravljiva, veliko lažja kot stigma, ki jo okolje vsiljuje bolniku, saj se teža bolezni s tem vsaj podvoji. To usodo imajo različni bolniki, od tistih, ki bolehajo za najhujšimi življenjsko ogrožajočimi rečmi, do tistih, ki jih bolezen samo rahlo omejuje pri vsakdanjih opravilih in se kaže na ravni videza.

Roman, Pozno je, ne morem dihati, prinaša pretresljivo avtobiografsko zgodbo. Četudi bi pri tovrstni literaturi pričakovali optimistično pripoved o premagovanju bolezni, polno svetlogledih misli, smo bralci in bralke prikrajšani za tovrstno pripoved. Namesto tega dobimo surovo in boleče iskreno čtivo o dvojno zaznamovanem, utesnjenemu človeku, ki mora poleg svoje bolezni zapopasti še številna vprašanja o smrti prijateljev in znancev ter o načinih, kako javnost v času epidemije HIV-a poroča o okuženih. Avtor razgali svojo dušo, svobodno deli vse svoje negotovosti, dvome in strahove. Ta iskrenost, ob dovršenem in rahlo poetičnem slogu, tej knjigi daje izjemen občutek intimnosti. S pripovedovalcem se povezujemo ne glede na to, ali smo istospolno usmerjeni ali heteroseksualni, zdravi ali bolni, kajti vsi se bomo na koncu morali soočiti s svojo smrtnostjo, ki nas kot človeška bitja zaznamuje.

Čarovnija obstaja! Ali pa si vsaj starši, knjige in risanke prizadevajo, da bi otroci tako mislili. Nihče pa ne razmišlja o tistem zlomu, ki se bo brezdvomno pripetil, ko otrok po naključju izve, da gre za izmišljotino. Morda je prav to razlog, da je med odraslimi tako veliko cinikov in nezadovoljnih ljudi, ki niso prav navdušeni nad tem resničnim in precej sivim življenjem brez magije.

Glavni lik romana Čarovniki, Quentin, briljanten, prevzet in samozavesten maturant srednje šole, gre na končni razgovor za sprejem na prestižno univerzo. Po naključju pa konča na sprejemnem izpitu za skrivnostni visokošolski zavod, ki uči celo čarovniške veščine, kar pa v njemu še enkrat razvname otroške sanje o magiji in čarobni deželi Filoriji. Izkaže pa se, da so njegove nedolžne otroške predstave o magiji zelo daleč od resničnega stanja, saj je čarovnija ene vrste moč, ki v ljudeh (in drugih njim podobnih bitjih) zbuja celo najnižje instinkte. Prav ta roman je pravo branje za vse, ki so v mladosti radi brali fantastično literaturo in bi radi zapluli po tej nemirni mešanici knjig o Harryju Potterju in sodobnih problemskih, psiholoških romanov.

Ob stoti obletnici rojstva izjemnega portugalskega nobelovca Joséja Saramaga priporočamo njegov roman Evangelij po Jezusu Kristusu.

Portugalski romanopisec José Saramago je v svojih romanih raziskoval problematično politično identiteto Portugalske, in leta 1998 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Kot odkrit ateist in komunist je predstavljal z romani, kot so Leto smrti Ricarda Reisa, Kain in Vsa imena izziv za ortodoksnost portugalskega življenja po diktaturi. Najširše občinstvo je dosegel s filmom iz leta 2008, posnetem po njegovem romanu Esej o slepoti iz leta 1995. Zadnja leta svojega življenja je preživel na Lanzarotu, potem ko je portugalska vlada leta 1992 zavrnila nominacijo njegovega romana Evangelij po Jezusu Kristusu za literarno nagrado EU.

Dogajanje romana Evangelij po Jezusu Kristusu je postavljeno v okvir od Jezusovega rojstva do njegove smrti, tako da Saramagov sijajni poseg v svetopisemsko resnico, pride do polnega izraza. Saramago v romanu podaja alternativno različico Nove zaveze, čeprav tiste, kot pove njen naslov, ni napisal Jezus Kristus, niti je ni pripovedoval on, bolj verjetno Saramago, saj imamo sklicevanja na sodobni čas, hkrati pa zvesto opisuje Jezusovo življenje od rojstva do smrti in se precej drži evangelijske zgodbe z nekaj bistvenimi različicami.  S tem, ko imaginarno možne dogodke in ironijo spravi v ta znani okvir, avtor širi in bogati razsežnosti naše resničnosti, včasih človeško ganljive, včasih provokativne in drzne.

Četudi se nam izjemno resna vprašanja etike in lastne integritete danes, v času post-resnice, zdijo povsem nepomembna, so imela včasih ravno ta vprašanja gromozansko težo. Zdi se, da bi v času, ko imamo na voljo medije in spletne brskalnike, v katerih lahko nemudoma preverimo točnost katere koli informacije, morala biti odgovornost za lastno besedo na izredno visoki ravni. Pa žal, kot vidimo, temu ni tako.

Glavni junak romana Dolenjski Hamlet, pravičen, a vendarle vase zaprt in neodločen profesor slovenščine Hanibal Ostrogar, je zaradi svojih prepričanj premeščen v odročno vas na Dolenjskem. V tem kraju ne najde opore ne v uradnikih, ostalih sodelavcih ali starših, temveč v največji meri v dijakih, s katerimi sodeluje znotraj literarno-umetniškega krožka. Profesorjeva svobodomiselnost je odgovorna za njegov nenehni spor z nerazumevajočim okoljem, zlasti gimnazijskim ravnateljem in občinsko tajnico, ki v romanu predstavljata oblast. V ozadju spopada med junakom in okoljem ne ležijo le temačne skrivnosti, ampak je zanj odgovorno tudi različno razumevanje umetnosti, saj gre v tem romanu za izjemno refleksijo o umetnosti in ustvarjanju.

Četudi je poletje že uradno mimo in se počasi navajamo na deževne, hladnejše in krajše dneve, je treba povedati, da ni nič narobe z branjem poletnega čtiva, zlasti, ko nam vsem objektivno primanjkuje sonca. To je res veščina, napisati dobro poletno knjigo, ki nas zmore iz temačnega zgodnjega večera popeljati na peščeno plažo nekega oddaljenega otoka.

Zgodba, v romanu Nisem Penelopa, se odvija v okolici Dubrovnika, natančneje na zlatem otoku Mljetu, kjer domuje tudi čudovita Odisejeva špilja. In prav Odisejeva zgodba je položena v temelje tega romana, saj se glavni junak Nick, moderni Odisej, vrača iz Amerike na Hrvaško, da bi bolje spoznal rojstno deželo svojih prednikov. Poleg tega bo nehote spoznal tudi žensko svojih sanj, Ivano, in se spraševal, ali ga bo, in kako dolgo, čakala, kot je v znameniti zgodbi zvesta Penelopa Odiseja. Gre za sodobno zgodbo, ki govori o ljubezni, družini in hrepenenju po spremembi ter poskusu pomiritve dveh nasprotujočih si želja. Roman Nisem Penelopa vas bo prepričala v brezčasnost antičnih zgodb, ki se iz dneva v dan ponavljajo, in to celo v našem neposrednem okolju.

Edina stvar, o kateri smo lahko prepričani, je, da smo zavestna bitja. Vse ostalo je tako neoprijemljivo, negotovo in domnevno. Vsi smo se že znašli v položaju, ko smo z nekom isti dogodek doživeli drugače, si ga drugače zapomnili in mu dali čisto drug pomen. Četudi gre za nekaj, kar je objektivno isto, je naš spomin tisti, ki ta dogodek obarva, ga zloži in mu vdihne življenje.

V izjemnem romanu Smisel konca gre prav za to stvar, in sicer sama zgodba predstavlja raziskovanje spomina, izvrstno zapisana kot misli starca, ki se ozira nazaj na svoje življenje. Ponavljajoča se misel v romanu je spraševanje o natančnosti ali netočnosti spomina. Tony, glavni lik romana, nenehno razmišlja o spominu, zgodovini in resnici. In vsakič, ko nekaj odkrije, to spodbudi nadaljnje ponovno vrednotenje in premišljevanje. Z drugimi besedami, gre za človeka, ki je ujet v preteklosti in v prizadevanju, da bi dogodkom iz svojega življenja dal smisel. Vendarle, obstaja tudi možnost, da nič od tega ni res, saj so nekateri elementi zapleta in vedenje določenih likov neverjetni. Pa četudi ne bi bilo res, ali je to sploh pomembno, kajti bistvo Tonyjeve, in s tem tudi Barnesove, zgodbe je, da si jo zapomnimo in v njej uživamo, ne pa, da skrbimo o verodostojnosti vsakega detajla. 

Stara modrost pravi, da ne živimo zato, da bi jedli, ampak jemo zato, da bi živeli. Kaj pa kulinarika? Za nekatere je kuhanje samo ena izmed vsakdanjih opravil, ki jih je treba črtati s seznama, medtem ko nekateri iskreno uživajo v tem. Seveda, je to tudi odvisno od tega, ali kuhamo, ker moramo ali pa ker si to želimo.

Damoklís in Dimítris sta moška, ki ju združuje marsikaj. Prvič, oba živita v isti stavbi in celo v istem nadstropju, drugič, oba izjemno rada kuhata in tretjič, oba sta zaljubljena v Nano. Prav zaradi tega se med njima sproži resen spopad, ki ga je možno razrešiti le na en, in sicer viteški način. Onadva bosta vodila kulinarični boj drug proti drugemu za največjo nagrado, Nanino srce. To je knjiga, ki bo navdušila ljubitelje grške kuhinje, kajti vsakemu poglavju sledi tudi ustrezni recept, ki ga ob branju lahko tudi sami pripravite!

Četudi smo se tekom življenja pogosto srečevali s temo vzgoje otrok, se pogovarjali z novopečenimi in tudi z že izkušenimi starši, nas šele, ko sami postanemo starši začnejo zares mučiti ta vprašanja. Kar naenkrat se začnemo zavedati, kakšen vpliv na otroka imajo vse naše odločitve in se ves čas sprašujemo, ali smo naredili pravo stvar.

Knjiga avtorice Amy Chua z naslovom Bojna pesem mame tigrice nas skuša soočiti z enim popolnoma drugačnim pristopom k vzgoji otrok. Roman prinaša osupljivo pripoved kitajsko-ameriške matere, ki si prizadeva otroke živeče v ZDA vzgojiti po kitajskem modelu oziroma jim privoščiti izkušnjo, ki jo je sama izkusila kot otrok. S tem je v knjigi izpostavljena bistvena razlika med zahodno bolj permisivno vzgojo in kitajskim bolj strogim pristopom. Poleg tega je v knjigi predstavljen odnos matere in njenih hčera, ki kljub vsemu temelji na ljubezni, podpori in zaupanju. Glede na to, da otroci ne pridejo na ta svet z navodili za uporabo, je ta knjiga koristno branje za oblikovanje naših idej o domnevno pravih in morda napačnih korakih v vzgoji otrok.

Ne glede na to, kako imenujemo zgodbe, v katerih se srhljivo in včasih celo grozljivo križata z ljubezenskimi motivi, je roman Rebeka zagotovo eno najboljših tovrstnih literarnih del. Ta brezčasna klasika je mojstrovina skrivnosti, romantike in napetosti, enostavno gotska zgodba o boju dobrega in zla, duhov preteklosti in moči ljubezni.

Rebeka je zgodba o vdovcu po imenu Max de Winter, ki se poroči z mlado žensko v upanju, da se bo nekaj v njegovem življenju premaknilo. Vendar pa duh Rebecce, pokojne gospe de Winter, še vedno lebdi in prežema celotno njihovo življenje, zaradi česa se nova gospa de Winter počuti nekoliko izključena. Avtoričin genij je v tem, da v Rebeki duh pokojnice predstavlja prisotno odsotnost in obseda moškega ter je z njenim likom zaznamovana usoda vseh ostalih junakov in junakinj. Posledično je vsak poskus nove gospe de Winter prilagoditi se hiši in osebju, zlasti zastrašujoči gospodinji, gospe Danvers, raziskati hišo ter morda doumeti pretekle dogodke, ki preprečujejo njeno sedanjo srečo, obsojen na propad. Zato predstavlja ta roman klasično delo srhljive gotske literature, ki jo je najbolje brati v poznih jesenskih večerih ob lesketajoči se sveči!

Ko govorimo o ženskah in njihovih možganih, se kot stalnica pojavlja čudna ideja, da so ženske zapletene in da se jih zato ne da dokončno razumeti. Dejstvo pa je, da tudi moški možgani delujejo na skrivnostne načine in daleč je od tega, da so le-ti preprosti, kakor se na prvi pogled zdi. Kratki roman Wilhelma Genazina skuša dojeti temo krize srednjih let pri moških.

Glavni junak romana Dežnik za ta dan dela kot preizkuševalec čevljev, kar pomeni, da se mora v novih modelih čevljev cele dneve sprehajati po mestu. Neprestano sprehajanje mu zagotovi čas, prostor in okolje za nenehno razmišljanje o sebi, svojem življenju in prihodnosti. Je človek, ki se ne mara in se nima za vredneg; dolgoletna partnerka ga je pustila, nima prijateljev in nikakršne življenjske perspektive. Genazinov junak ni oseba, ki vam bo všeč, mimogrede, on si tega niti ne želi, ampak ga boste občudovali, ker zastavi tudi kakšno vprašanje, katerega si marsikdo ne upa postaviti, četudi ga le-to močno žuli.

Včasih zgodovino in še posebej zgodovinske osebe dojemamo zelo ozkogledno. Občasno jim pripisujemo neko civilizacijsko nerazvitost, češ da smo danes sposobni misliti in dvomiti o določenih rečeh, na katere tedaj niti pomislili niso. Na srečo zgodovinski romani, če tudi predstavljajo nezvesto rekonstrukcijo zgodovine, pomagajo, da vidimo svoje prednike kot celovite ljudi.

V romanu Plebanus Joannes se nam razkriva ganljiva zgodba o tolminskem vikarju, ki skuša v sebi pomiriti dve osebi, dve nagnjenji in dve potrebi. Prav iz tega izhaja osrednji spopad tega romana, in sicer med Janezom Potrebuježem in Plebanusom Joannesom. Prvi predstavlja svetovno, čustveno, človeško in polteno plat, medtem ko slednji uteleša versko, duhovno plat njegovega bitja. Mlado dekle Katrica, nezakonska hči njegovega sovražnika, v Janezu vzburja čustva in posledično tudi dvome v pravilnost prejšnjih življenjskih izbir. Gre za izjemno zgodovinsko branje, ki odpira pomembna vprašanja vere, greha in duha, medtem ko hkrati uspešno oriše poglobljen psihološki portret človeka, razklanega med dvema svojima željama.

Zusak je napisal zgodbo o prijateljstvu, o ljubezni do knjige in branja ter o kraji, ki v primerjavi z vsem, kar se ob tem dogaja, ni nič nenravna! Je pa to tudi zgodba o drugi svetovni vojni, o grozah nacistične strahovlade. Njena posebnost je predvsem ta, da zgodbo pripoveduje sama Smrt.

Roman Kradljivka knjig je zgodba o mladi Liesel, ki svojo prvo knjigo nehote ukrade, nato pa to postane njena navada. V času nacističnega režima, ki je v svojem propagandnem boju proti drugačnosti sežigal tudi knjige, se kraje mlade Liesel zdijo kot izredno kljubovalno in revolucionarno dejanje, s katerim pravzaprav rešuje knjige. Izjemno zanimiv je zorni kot tega romana, ki ga namreč pripoveduje Smrt, medtem ko poskuša razumeti ljudi in si razlaga njihova dejanja. Tekom časa izvemo, da Liesel ni edina kradljivka knjig v romanu. Smrt namreč njeno zgodbo pripoveduje na podlagi dnevnika, ki ga je Smrt ukradla Liesel. Tako dobimo tudi bralci vpogled v njeno življenje. To je izjemno tankočutna, mestoma srhljiva, ampak vseskozi ganljiva in topla zgodba o moči knjig, prijateljstva in podpore.

Knjige niso samo predmeti, ki izgledajo lepo na naših policah in pri obiskovalcih puščajo o nas vtis izobraženosti in kultiviranosti. Pravzaprav, knjige so veliko več od tega, to so enkratni svetovi, v katere ob vsakem branju stopamo in iz njih izhajamo drugačni, spremenjeni.

Kratki roman Hiša iz papirja je prikupna in duhovita zgodba o knjigoljubih. Glavni liki so večinoma odlični poznavalci literature in knjig, navdušeni tako z zbiranjem kot s prebiranjem knjig. Eden izmed likov celo skuša ustvariti lastni sistem za katalogiziranje knjig, saj knjižnica, kot pravi ta, nikoli ni samo naključna zbirka knjig, ustvariti knjižnico pomeni ustvariti življenje. Pravzaprav, je ta roman hkrati katalog načinov, kako knjige vplivajo na nas, naše misli in življenja. Če radi berete, se boste našli vsaj v enem liku, saj imamo vsi knjigoljubi zagotovo vsaj nekaj skupnega, kajne?

Tisto, česar nismo zmožni razumeti, pogosto obsojamo. Ne glede na to, ali gre za različna verovanja, politične in ideološke usmeritve ali pa čisto estetske prvine. Včasih se obsojanje prevesi v nekaj veliko bolj resnega, kot je preganjanje. Ženske so skozi zgodovino bile tarča številnih obsodb, ampak tista, ki je usodno zaznamovala žensko od srednjega veka naprej, je njena domnevna vloga čarovnice – hudičeve pomočnice.

Roman Galilejev lestenec Dušana Merca prinaša dve vzporedni zgodbi, ki ju ločujejo tri stoletja, združuje ju pa enaka tema – preganjanje čarovnic. Čarovniška zgodovinska povest pripoveduje o Amaliji Traven, ki jo v začetku dvajsetega stoletja, v času razcveta znanosti, člani skrivnostne družbe obsodijo čarovništva, ker se jim njeno poznavanje zdravilnih zelišč zazdi preveč mistično. Drugi tok vzporedne zgodbe pripoveduje o Josephini Heleni Vrečič, babici iz 17. stoletja, ki je bila vendarle vsem v pomoč. Ta postane žrtev podobne zarotniške skupine, ki se bori proti babicam in zeliščaricam, češ da  predstavljajo zlo na zemlji. Roman poleg srhljive in izredno zanimive zgodbe polne suspenza, odpira pomembna vpraša, zlasti danes, ko se vse bolj zavedamo zdravilne moči zelišč in jim namenjamo več znanstvene pozornosti.

Ko si zaželimo branja del, ki nas popeljejo v čarobne svetove skrivnostnih dežel, hkrati pa ostajajo v domeni realnega, ni treba da vedno posežemo po latinoameriških mojstrih. Podobno, morda še bolj zagonetno pokrajino najdemo tudi v sosednji Furlaniji.

Roman Bogovi se bodo vrnili furlanskega pisatelja Carla Sgorlona pripoveduje o življenju Simona Zuliana, ki se po slabih tridesetih letih vrača v Furlanijo. Ena stvar je odraščati in potem živeti v svojem rojstnem kraju, čigar utrip je edino kar poznamo, povsem druga je preživeti pol življenja drugje in svoj rojstni kraj na novo odkrivati v zrelih letih. Roman ni le večna zgodba o iskanju lastnih korenin, ljubezni in čustvene globine, temveč je tudi pravljična zgodba o ljudeh, ki so bili vedno na obrobju zgodovine ter so zato ohranili izjemno pristen odnos do narave, sočloveka in svojih običajev.

Druga svetovna vojna se je zaključila in za sabo pustila razrušena mesta, številne mrtve, neporavnane račune in nerazrešena vprašanja. Več kot eno desetletje je bilo vprašanje nacističnih zločinov zamolčano. Saj se do takrat ni zgodilo nekaj podobnega in ljudje enostavno niso znali soočiti z dediščino nepredstavljivih hudodelstev.

V času druge svetovne vojne je bila prevajalka Eva Bruhns le otrok, tako da lastnih spominov na to dobo skorajda nima. Šele, ko ji preiskovalec David Miller ponudi delo tolmačke na frankfurtskih sojenjih nacistom leta 1963, se bodo za njo odprla številna vprašanja glede njene države, kulture in navsezadnje družine. Ko se vse bolj zapleta v frankfurtske procese, Eva začne globoko premišljevati o molku svoje družine glede vojni. Nemška hiša Annette Hess je zgodba, ki grozodejstva, ki so jih zagrešili nacisti, prikazuje skozi oči mlade Nemke, ki mora svojo tako individualno kot kolektivno identiteto pomiriti z dejanji svojega naroda.

Četudi eni strogo ločujejo med ljudskim slovstvom in umetniško književnostjo, se onadva najpogosteje prežemata. To je edino logično, saj umetnost ne nastaja sama iz sebe, ampak jo ustvarja ljudstvo. Zato je v vsakem romanu najti vsaj nekaj ljudskega in v vsaki ljudski zgodbici vsaj nekaj umetniškega.

Ko je začel Marjan Tomšič odkrivati Istro, so se mu razprli svetovi ljudske tradicije, vraž in bajeslovja, mitičnih bitij ter urokov. Vse štorije, ki jih je poslušal in skrbno zbiral so se v avtorju prepletale z njegovo čudovito domišljijo ter izjemnim talentom. To mu je na koncu omogočilo ustvariti pristne in hkrati izvirne istrske pravljice. Tomšičeve zgodbe niso namenjene le otrokom in mladostnikom, ampak tudi odraslim, ki se želijo spomniti štrigerij, korajžnih bužcev in veselih šager.

Ob 110. obletnici rojstva znamenite pisateljice Mire Mihelič priporočamo njeno knjigo Ure mojih dni.

Pisanje o sebi je izjemno nenavadna zadeva. Enim predstavlja sestavljanje lastnega življenjepisa izreden užitek, medtem ko drugim to predstavlja velikanski, gotovo neizvedljivi napor. Vendarle ostajajo dnevniki, spomini in (avto)biografije vedno v vrhu seznama najbolj branih knjig. Verjetno gre za hipnotično silo osebne pripovedi, ki na bralke in bralce gotovo vedno pusti močnejši vtis, ker obljublja resničnost predstavljenih dogodkov.

Avtobiografija Mire Mihelič, slovenske pisateljice, ki v finem poetičnem slogu opisuje svoje odraščanje, je zagotovo ena izmed knjig, ki vas ne bo pustila ravnodušne. Glede na to, da je svoja mladostna leta preživela v času med obema vojnama in da je pripadala njena družina meščanskemu razredu, je njen zorni kot edinstven v povojnem času. Ta pripoved prinaša ženski glas, ki iz prostorov intimnosti govori ne le o sebi, svoji družini, čustvih in doživetjem, ampak v zgodbo vpleta kulturni kontekst in spremembo družbene ureditve, s katero je bila njena družina globoko zaznamovana, ter s tem povezan propad meščanskega razreda v Jugoslaviji. Edinstvena knjiga v slovenskem kulturnem prostoru, Ure mojih dni, predstavlja tako minuciozno analizo meščanske in socialistične družbe ter položaja ženske in pisateljice v slovenski kulturi.

Pravijo, da je najtežje napisati zares kakovostno duhovito literarno delo, kajti humor je gotovo vedno odvisen od okolja sprejemnika, njegovega razreda, starosti in, seveda, individualnega okusa. Smeh je zagotovo tudi eno najmočnejših orodij za širjenje idej, kritiziranje voditeljev in posmehovanje sistemu, in prav zaradi tega so bila humorna dela pogosto predmet cenzure.

Tovrstno usodo je doživel tudi roman Obredno krajšanje Bohumila Hrabala, ki je bil na Čehoslovaškem ob svojem izidu sredi sedemdesetih let prepovedan. Knjiga je sestavljena iz dvanajstih med sabo povezanih zgodb, ki skušajo orisati življenje v češkem mestecu med obema vojnama. Sledimo tako duhovitim in nenavadnim dogodivščinam zmeraj zasedenega pivovarja in njegove živahne in razposajene žene Maryske. Njuna zgodba je polna včasih bizarnih, hkrati čustvenih elementov, ob katerih se boste zagotovo naglas smejali. Tudi sam naslov je zelo poveden, saj v knjigi sledimo temu, kako so se v Evropi med vojnama krajšale ne le stvari kot so krila in lasje, ampak tudi človeške svoboščine in navsezadnje življenja.

Vsakič, ko se odpravimo nekam na dopust, se moramo odločiti, kaj bomo zložili v kovček in nesli s seboj. Z drugimi besedami, kaj je tisto, brez česa ne moremo preživeti počitnic! Eni spakirajo čisto vse, kar bi jim lahko prišlo prav v primeru nepričakovanih dogodkov, medtem ko gredo drugi povsem na slepo in nosijo samo nujno.

Glavna lika romana Škržati z Lavande sta se, vsak zase, odpravila na robinzonski oddih na otok Lavanda z neokrnjeno naravo. Potrebovala sta premor od mestnega vrveža in drugih ljudi ter v pričakovanju da bosta povsem sama. Nista pa vedela, da bosta, zaradi zmote v turistični agenciji, ki je dvakrat prodala isti aranžma, deležna usodnega srečanja drug z drugim. Med njima se na oddaljenem otoku, ob petju škržatov in vonju sivke, razvname prava poletna romanca. Ali si bosta upala svoja čustva spakirati in prinesti domov v stvarni svet, ali pa jih bosta morala zakopati na Lavandi in povsem pozabiti nanje? Seveda, če bo to sploh možno!

Vse, kar živi, mora umreti. To je nekaj, s čimer se moramo soočiti vsi. Mathea Martinsen, glavni lik romana tako spozna, da je včasih življenje bolj grozljivo kot smrt. Kljub temu, roman ni srhljivka, temveč rahločutna zgodba o starosti, samoti, prihajajoči smrti in navsezadnje o soočanju z njo.

Roman pripoveduje zgodbo o Mathei Martinsen, starejši ženski, ki je zaradi hromeče socialne anksioznosti oddaljena od sveta in svojega neposrednega okolja, ki ji je tuje. Ko njen mož Epsilon umre, se v Mathei rodi strah, da bo popolnoma pozabljena, kar sproži plaz tragikomičnih situacij. Temačni humor, s katerim je prežeta zgodba, predstavlja najbolj kakovostni vidik romana. Večino stvari vedno lažje sprejmemo skupaj s kančkom humorja, kajne?

V življenju se včasih sprašujemo, kako dobro poznamo ljudi okoli sebe, naše znance in zlasti naše najbližje. Zgodba v romanu Izgubljeni kovčki avtorja Jordija Puntíja, je ena takšnih, v kateri se glavni junaki sprašujejo in odkrivajo, kako dobro oziroma slabo poznamo ljudi, ki nas obkrožajo.

Gabriel Delacruz Expósito je bil človek, ki je imel štiri različne družine in štiri sinove, nobeden pa ga ni poznal. Roman pripoveduje o dogodivščinah teh štirih sinov, Christofa, Christopha, Christopherja in Cristòfola, ki si prizadevajo iz razmetanih drobcev sestaviti življenjsko zgodbo svojega očeta. Polbratje se šele tekom potovanja zares spoznajo in šele takrat se med njimi sprožijo odkritosrčni in čustveni pogovori. Prav ti pogovori predstavljajo osrednjo vrednost romana, saj je v njih najti ogromno humorja, zdravih, čeprav pogosto nasprotujočih si, misli o življenju, družini in navsezadnje čustvenem okrevanju. To je pravzaprav zgodba o nenavadnem prijateljstvu, o bratovščini polbratov in o tem, kako v popolnoma nepričakovanih razmerah in celo v neznancih lahko najdemo oporo.

Marsikdo se počuti udobno v znanem okolju, med znanimi in priljubljenimi ljudmi ter ko počne stvari, za katere se je že izuril. Temu se reče cona udobja, kajne? Četudi se v njej počutimo najbolj varno, nam le-ta ne dovoli veliko možnosti, da bi se širili, spreminjali svoje nazore, se razvijali in navsezadnje odraščali. 

Ko mladenič Dario, »gnilo jabolko«, v šoli prestopi mejo, se mu kot edina rešitev ponuja, da gre delat v servis, ki spremlja dijake z oviranostmi. Tako postanemo bralci priča nastajajočemu prijateljstvu problematičnega Daria in Andyja, ki svoje življenje preživlja v vozičku in potrebuje nenehno oskrbo. Ta roman nas popelje na njuno nepričakovano pustolovščino, na kateri odkrijemo, da Dario ni tako problematičen, kot se na prvi pogled zdi, in da Andy ni tako nebogljen, kot ga vsi dojemajo. Dario je pravzaprav edini, ki Andyja dojema kot enakopravnega in enakovrednega, iz česar pa izvirajo tako izredno komične kot tudi pretresljive situacije, ki predstavljajo dodano vrednost tega romana.

Poletna knjiga je knjiga, kjer se skoraj nič ne zgodi, a se vendarle zgodi marsikaj.

To je majhna knjiga, ki le namiguje na čudovito lepe kot tudi na žalostne stvari, ki skupaj tvorijo življenje. Vsako poglavje podrobno opisuje na videz nepomembne trenutke v življenju mlade Sophie in njene babice. Ti trenutki sprožijo pogovore med njima, ki vodijo do globokih vpogledov v človekovo stanje. To je knjiga, ki ne potrebuje čarovnije ali kakršnih koli drugih fantastičnih okraskov, saj nas opominja, da lahko odkrijemo čisto, lepo magijo tudi v naravnem svetu povsod okoli nas, če le umirimo svoje življenje in odpremo oči za to. Poletna knjiga, postavljena na majhen otok v Finskem zalivu, podobno kot tam, kjer je poletja preživljala avtoričina družina, opisuje pustolovščine mladega dekleta Sophie in njene babice, ko vase vpijata svet in vsa življenjska dejstva, ki ju obdajajo. Janssonovi uspe zgraditi čisto majhno vesolje, kjer v popolnem ravnovesju sobivajo staro in mlado, nevarnost in lepota, resnično življenje in domišljija, ki se hranijo z izkušnjami drug drugega in bralcu ali bralki pustijo vtis novega, a hkrati prijetno poznanega.


V večini lahko zase rečemo, da vemo kdo smo, to je, da znamo po vrsti obnoviti in natančno razločiti vse svoje identitetne oznake: ime, priimek, narodnost, spol, državljanstvo … Večina, ne pa vsi!

Prav Črna, osrednja osebnost okrog katere se plete zgodba, ni popolnoma prepričana, ali je Simona Črebinček, ali pa Sonja Todorova, Slovenka ali Makedonka, ali pa navsezadnje Romkinja? Knjiga predstavlja poetično zgodbo o iskanju lastne identitete, o tem, kako izgleda tavati po vmesnem prostoru med različnimi identitetami. Druga plat zgodbe je zaznamovan s pisanjem, in sicer z njegovo terapevtsko vlogo. Helena, pisateljica in Črnina bivša učiteljica se je odločila napisati njeno zgodbo tako zaradi izjemnega pripovedovalnega potenciala njenega življenja, kot tudi, da bi si pomagala sprijazniti se z lastno boleznijo. Roman prinaša vpogled v življenje dveh tako različnih žensk, ki sta se po naključju združili v eno samo čudovito zgodbo, ki vas ne bo pustila ravnodušne. 

Pripovedovanje je stalnica človeštva in ostaja njegova vsakdanja potreba, četudi se medij rahlo spreminja. Zato vam ta teden v branje priporočamo risoroman Gašperja Kranjca Mestne ptice.

Slovenski ilustrator in stripar Gašper Krajnc je v risoromanu (stripu) Mestne ptice upodobil risarja Ambroža, ki je trenutno v ustvarjalni krizi in si zastavlja vprašanje, ali je zares izbral pravo karierno pot. Ta knjiga prinaša izredno zanimive ilustracije urbanih območij Ljubljane, njenih prebivalcev in seveda ptic. Prav tiste ptice iz naslova živijo svoja življenja vzporedno z nami in ob nas ter neredko odsevajo naše življenjske, stanovanjske, potrošniške in marsikatere druge navade. Tako kot Ambrož začne opazovati vedenje mestnih ptic, smo tudi bralci prisiljeni zagledati se vanje in navsezadnje tudi vase. Ganljiva zgodba o Ambrožu, njegovem psu in očetu, kot tudi izjemno kakovostne ilustracije vas bodo zagotovo prepričale in pritegnile k branju ostalih risoromanov.

 

 

Ob svetovnem dnevu športa vam v branje priporočamo biografski roman znamenitega slovenskega športnika Leona Štuklja z naslovom Stoja na krogih avtorja Borisa Karlovška.

Znane osebnosti pogosto dojemamo enodimenzionalno, zlasti pa športnike in športnice, čigar življenju sledimo le ob kakšnem mednarodnem tekmovanju, kjer od njih pričakujemo bleščeče rezultate. Velikokrat jih tudi reduciramo samo na telo – izjemno in občudovanja vredno, ampak še zmeraj le telo. Včasih pa se zgodi, da nam v roke pride knjiga, ki si prizadeva razkriti nevidne in spregledane razsežnosti športnikov, in jih prikazati kot celovite osebnosti. Roman Stoja na krogih Borisa Karlovška se ne ustavi le pri Štukljevem izredno zanimivem športnem udejstvovanju tekom prve polovice dvajsetega stoletja, temveč v zgodbo vključi tudi njegovo ljubezen do umetnosti, literature in plesa. Karlovšek v tem romanu približa bralcem razmere v slovenskem in jugoslovanskem športu med obema vojnama ter s tem oriše zanimiv in pogosto prezrt vidik zgodovine. Avtor hkrati postavi spomenik enkratnemu slovenskemu športniku, ki je preživel celotno dvajseto stoletje in globoko zaznamoval slovensko športno kulturo.

Ali obstaja pravi, in s tem tudi napačen, način ravnanja s knjigami? To je osrednje vprašanje romana O mačku, ki je rešil knjige japonskega avtorja Sosukeja Natsukawa, ki nam prinaša izjemno zanimivo zgodbo o knjigah.

Osrednji lik, dijak Rintaro Natsuki, ki se izogiba šoli, po smrti svojega dedka cele dneve preživlja v podedovani antikvarni knjigarni. Dokler nekega dne ne pride na obisk precej nenavadna stranka, maček z imenom Tiger, ki celo govori! Ta nenavadni obiskovalec bo odločilno zaznamoval literarno življenje glavnega junaka in ga popeljal na knjižno pustolovščino. Rintaro in maček gresta namreč v reševalno akcijo, da bi knjige rešila iz rok tistih, ki z njimi bodisi nespoštljivo bodisi nepravično ravnajo. Ta izredno duhovita zgodba, polna literarnih referenc nagovarja tudi resne probleme, kot so položaj knjige v kapitalističnem družbenem redu in upravičenost literarne vede, ki knjige reducira na teoretična premlevanja ter etičnost zbiranja knjig. Z drugimi besedami povedano, roman zastavlja vprašanje, ali knjiga ostane knjiga, tudi če se je ne bere in se v njej vsaj na neki način ne uživa?

Če muzeje razumemo kot toge ustanove, ki hranijo zgodovinske artefakte, ki se jih ne smemo dotikati, potem nam Pamukov Muzej nedolžnosti ne bo prav blizu. Če pa muzeje dojemamo kot nenehno spreminjajoče se zbirke sestavljene iz različnih fragmentov človeškega – javnega ali celo intimnega – spomina, v tem primeru nam bo pogodu.

Muzej nedolžnosti v istoimenskem romanu predstavlja simbol obsesivne ljubezni Kemala do njegove daljne sorodnice Füsun. Ta simbol je po izidu romana presegel meje fikcije in tako lahko zdaj v Istanbulu obiščete muzej, ki predstavlja Pamukovo vizijo sodobnega, pristnega muzeja – od ljudi za ljudi. V romanu poleg priporočil o muzejih dobi bralec tudi vpogled v turško družbo konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, v obdobje, ko Turčija koleba med zahodnimi in vzhodnimi vrednotami. Še posebej je v romanu nakazan položaj žensk, njihove avtonomije v patriarhalni družbi, ki jih včasih dojema kot razstavne predmete v muzejski zbirki.

Ob 100. letnici rojstva Karla Destovnika Kajuha vam v branje priporočamo knjigo Ljubimca iz Vošnjakove ulice: Pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha.

V knjigah lahko brez težav najdemo številne, bolj ali manj ganljive in kakovostne zgodbe, ampak je zelo malo takšnih pripovedi, ob katerih čutimo osupljivo pristnost surovega življenja. Ena takšnih je v knjigi zbrana pisemska korespondenca med mlado Silvo in njenim ljubimcem Kajuhom, čigar ljubezenska zgodba je bila odločilno zaznamovana z drugo svetovno vojno in vsemi njenimi grozotami. In prav na tem strahotnem odru kot biser stojijo njuna velika ljubezen, spoštovanje, izmenjevanje nežnosti ter navsezadnje njuno upanje v prihodnost. Silva recimo zapiše: »toliko mislim na najino bodočnost, da se mi kar vrti v glavi. Vse trpljenje bova imela poplačano«, kar zveni še bolj pretresljivo, ko vemo, da Kajuh vrnitve iz vojne ni dočakal. V njunih pismih ni najti samo iskrene ljubezni, ampak tudi pomemben vpogled v vsakdanje življenje med vojno, skrivališča po okupirani Ljubljani in, seveda, v Kajuhovo ustvarjalnost, ki jo po branju te knjige lahko zagledamo v popolnoma novi luči.

Ob svetovnem dnevu svobode medijev vam v branje priporočamo roman Fahrenheit 451, ki ga je napisal Ray Bradbury.

Danes sta branje in pisanje dve samoumevno vsakdanji in vsem dovoljeni dejavnosti, ampak se moramo zavedati, da so bila v preteklosti obdobja, ko temu ni bilo tako. Od starih časov, ko je bil to privilegij premožnih, do sodobnosti, kjer smo priča številnim prepovedim, ki omejujejo svobodo izražanja. Prav o takšni družbi piše Ray Bradbury v romanu Fahrenheit 451, kjer so oblasti branje in posredovanje knjig prepoznale kot izredno nevarno dejavnost. Posedovanje knjig je kršitev zakona in posebna enota gasilcev je zadolžena za njihovo sežiganje. Kaj pa se zgodi, ko eden izmed gasilcev po naključju pride v stik s knjigo, ki mu zastavi bistvena vprašanja in mu s tem razkrije vso sprevrženost družbenega sistema, ki temelji na zastraševanju in omejevanju?

V preteklosti so bila obdobja, ko branje in pisanje nista bili vsem dovoljeni, Bradburyjeva knjiga pa nas opomni, da to ni zadeva minulih časov, pač pa je vseskozi prisotna. Ta knjiga je opomnik, da so državljanske in vsakršne druge pravice pridobljene ter da nam jih nekdo lahko odvzame in navsezadnje, da je svoboda izražanja reč, ki bi jo morali čuvati kot punčico svojega očesa.

Življenje je sestavljeno iz zgodb, ne iz ene same zgodbe, ampak iz nešteto zgodb, ki skupaj tvorijo, usmerjajo in navsezadnje izpisujejo življenjsko pot. Prav to dejstvo poudarja Gabrielle Zevin v romanu Tisoč in ena zgodba A. J. Fikryja, ki vam ga ta teden priporočamo v branje.

In ta roman je zares vseskozi prežet z zgodbami, kajti A. J. Fikry svojo življenjsko zgodbo pripoveduje skozi izbor kratkih zgodb, ki jih na začetku poglavij komentira, kar bralcem omogoča vpogled v njegove svetovne nazore. Življenje A. J. Fikryja se sploh ne odvija tako, kot je pričakoval. Njegova žena je umrla, njegova knjigarna doživlja najslabšo prodajo v svoji zgodovini, zdaj pa je bila ukradena njegova dragocena lastnina, redka zbirka Poejevih pesmi. Usoda se umeša, ko neke noči v svoji knjigarni najde poseben paket, ki mu za vedno spremeni življenje. Avtorica je ustvarila pretresljivo in grenkosladko, a hkrati očarljivo in prisrčno zgodbo o tem, kako se življenje lahko v trenutku zaobrne. Ta knjiga je raj za strastne bralce in bo ugajala marsikateremu knjižnemu znalcu, ki si ne more pomagati, da ne bi občutil močne sorodnosti z liki in se morda v njih le malo prepoznal.

Ob dnevu slovenske knjige ter tudi svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic, v branje priporočamo roman Jele Krečič Knjiga drugih.

Knjige združujejo ljudi, kajne? Med poukom slovenščine smo v sošolcih, ki so si v razredu upali izkazati nam podobna stališča o prebranih knjigah, našli zaveznike. Na zmenkih vedno pridemo tudi do vprašanja o najljubših knjigah, ki imajo včasih celo odločilno vlogo. In kdo ve, koga vse lahko spoznamo na enem literarnem večeru ali bralnem krožku. Vse to pod predpostavko, da govorimo o prebranih knjigah. Vendar v romanu Knjiga drugih Jele Krečič sploh ne gre za to – knjige, ki vse junake tega romana združuje, nihče niti ne odpre!

Prav ta knjiga, četudi med branjem o njej ne izvemo gotovo nič, predstavlja osrednji objekt romana, čarobni predmet, ki usodno usmerja dogajanje. Knjiga odigra pomenljivo vlogo v nenavadni romanci knjižnega molja Tineta in iskre mlade igralke Ane, kot tudi v očarljivem pisemskem prijateljstvu profesorice Hene in misteriozne starke Veronike. Galerija likov, ki jih je avtorica ustvarila, so marsikateremu bralcu ali bralki tako zelo znani, da se nam lahko zazdi, da gre za naše znance. Med vsemi njimi se pletejo tako intelektualni kot globoko intimni in čustveni, pogosto tudi humorni, pogovori, ki omogočajo vpogled v sodobno Ljubljano, njene ljudi in zlasti njene knjige.

Sreča in ljubezen sta dostikrat v življenju povezani, celo izhajata druga iz druge, ampak je pomembno zavedati se, da ljubezen ni edina možna pot do srečnega in popolnega življenja. Prav to želimo poudariti v tem tednu in ob tem priporočati roman Štefica Cvek v krempljih življenja Dubravke Ugrešić.

Zgodba tega romana je izjemno preprosta in vsem že precej znana: Štefica, mlada strojepiska nezadovoljna s sabo in svojim življenjem, išče partnerja, s katerim bi lahko živela srečno do konca svojih dni. To pa je vse, kar je glede tega romana preprosto in znano. Avtorica se je namreč zavestno želela poigrati s prvinami trivialne ljubezenske književnosti in jih parodirati ter izpostaviti njihovo praznino, hkrati pa je ustvarila zelo nenavadno in predvsem humorno zgodbo. Prav pripovedovanje je druga osrednja tema romana, kajti okvirna zgodba je posvečena aktu pisanja ženske, ta prave ženske zgodbe. Četudi si lahko predstavljamo, da je marsikdo, ki je v življenju prebral ducat ljubezenskih romanov, zmožen napisati prikupno romantično pripoved, se bo izkazalo, da gre v tem primeru za izjemno težaven podvig. Razpok med vizijo idealnega partnerja in ljubezenskega razmerja, ki nam je vsem vcepljena, ter med dejanskim življenjem je neprenehljiv vir duhovitih in očarljivih zadreg, v katere padata tako Štefica kot tudi sama pisateljica. Roman nazadnje zastavlja pomembno vprašanje, kako stereotipi in klišeji oblikujejo naše predstave o ljubezni, način kako o njej mislimo in kako jo iščemo ter konec koncev določajo tudi to, kako ljubimo. 

Pogosto zgodovino dojemamo kot mrtvo stvar, kot nekaj, kar se je enkrat zgodilo in se ne bo nikoli več. Pa vendar smo priča temu, da se zgodovina pogostokrat ponovi, morda ne v isti obleki, z istimi prvinami in dejavniki, ampak dovolj razločno, da lahko kar sami potegnemo vzporednice med sedanjostjo in številnimi zgodovinskimi dogodki ter obdobji. Ker se želimo znajti v predivu časa in doslutiti zgodovinski potek, vam ta teden v branje priporočamo roman Agrigento Kóstasa Hatziandoníuja

Včasih so stari Grki verjeli v Zevsa, Hero in Afrodito, Pandorino skrinjico in Heraklejeva junaška dela, se pravi, so verjeli v mite. Mi danes, po drugi strani vemo, da gre v tem primeru za domišljijo, za popolnoma drugačen svetovni nazor, ki si prizadeva delovanje sveta, narave in časa razložiti s tovrstnimi zgodbami. Pa vendar, tudi mi si svojo eksistenco razlagamo s pripovedmi, ki se nam zdijo popolnoma logične, kdo pa zagotavlja, da ne bodo ljudje čez dve tisočletji tudi naša verovanja dojemali kot svojevrstne mite. Prav v tem razpoku med antiko, sedanjostjo in potencialno, sicer malce bližjo prihodnostjo se odvija dogajanje romana Agrigento grškega avtorja Kóstasa Hatziandoníuja.

Pausania Anchite, glavni junak romana, je nenavadni zdravnik iz mesta Agrigento, ki čuti da se mu bliža konec, zato hiti s pisanjem svojega življenjskega dela. Anchite skuša namreč napisati zgodovino nekoč slavnega antičnega grškega mesta Akragas, danes mesteca Agrigento na sicilijanski južni obali. V romanu se zato prepletajo glasovi iz preteklosti, na primer glasova antičnega filozofa Empedoklesa in pisatelja Luigija Pirandella, nekdanjih prebivalcev omenjenega mesta, z glasom mafijca, ki se v Agrigentu skriva pred številnimi ljudmi, ki ga želijo uloviti, ter med drugim glasovi Linosa in Isabelle, med katerimi se spet razvnema stara ljubezen iz študentskih dni.

Poleg tega roman prinaša tako refleksije iz antične filozofije kot čudovite opise sicilijanskih mest in pokrajin, katere obiskujejo junaki in junakinje. Zato je roman možno brati kot esejistično razmišljanje o smislu življenja in hkrati kot slavnico živopisni in znameniti Siciliji ter kot poetično obarvano potopisno delo. Prav to prepletanje glasov in diskurzov zahteva od bralca pazljivost in pozornost, ampak ga tudi nagradi s čudovito zgodbo o nostalgiji, ljubezni, smrti ter dejstvu, da se zgodovina pogosto ponovi samo zato, ker nismo pripravljeni stopiti ven iz našega ustaljenega toka.

Več o knjigi lahko preberete tudi na Dobreknjige.si.

Včasih je treba v nenehnih napovedih konca sveta in apokaliptičnih dogodkov najti tudi kanček vsaj absurdnega humorja, ki nam bo pomagal po eni strani prestati in odpraviti občutek strahu, po drugi pa bolje razumeti bistvo številnih nesrečnih dogodkov. Zato vam kot 13. knjigo na bralnem seznamu priporočamo roman Dobra znamenja Terryja Pratchetta in Neila Gaimana.

Kaj, če bo konec sveta? Morda ne bo prav danes, ampak bo zagotovo pojutrišnjem! To je izhodišče, iz katerega v knjigi Dobra znamenja izhajata izjemna angleška fantazijska avtorja, Terry Pratchett in Neil Gaiman. Ta osupljivi humorni roman tematizira vsem že dobro znano eshatološko zgodbo, zgodbo o koncu sveta, temo, ki nas kot človeško vrsto vzburja že od samih začetkov. V romanu se prepletajo tako svetopisemska kot okultistična tradicija, v pripoved pa so vrinjene reference iz popularne kulture, ki še dodatno popestrijo branje tega romana.

Glede na to, da sta bila pekel in raj od vedno v neke vrste hladni vojni, bližajoča se apokalipsa ju bo nagnala k sodelovanju. Zaradi tega se nenavadno prijateljstvo med angelom Aziraphalom in demonom Anthonyjem Crowleyjem nahaja v osrčju zgodbe, in iz njunih včasih nesmiselnih ampak zmeraj komičnih pogovorov izhaja humor, značaj in navsezadnje toplina romana Dobra znamenja. Prava vrednost romana je v tem, da se ga lahko bere kot zabavni fantazijski bestiarij poln angelov, demonov, čarovnic, lovcev na čarovnice in jezdecev apokalipse. Po drugi strani se ta roman lahko bere tudi kot resna zgodba o zapletenosti etičnih vprašanj, ki nam dokazuje, da so junaki tako v literaturi kot v življenju vse razen izključno dobri ali slabi, zlasti, ko gre za usodo celega sveta.

Več o romanu si lahko preberete na Dobreknjige.si, ali pa si jo izposodite kot elektornsko knjigo preko Biblos.

Glede na to, da se je pomlad ravnokar začela, je prišel čas, ko je treba prezračiti tako misli kot svojo osebno knjižnico in se lotiti del, za katera smo si obljubili, da jih bomo kdaj ponovno prebrali, ampak še zmeraj niso prišla na vrsto. Eno izmed takšnih del je zagotovo Pomladni dan Cirila Kosmača, ki je naša naslednja knjiga, ki vam jo priporočamo v branje.

Ciril Kosmac 198x300

Kaj je vse možno narediti v enem dnevu, kolikor traja dogajanje kratkega romana Pomladni dan? Če nepotrpežljivo čakamo konec vojne, da bi se vrnili v rojstno vas in se srečali z maloštevilnimi preživelimi svojci, je lahko dan najdaljša možna časovna enota. Če pa imamo le en dan časa za nekomu povzeti in od njega izvedeti, kaj vse se je dogajalo, medtem ko nas ni bilo, se en dan zdi dovolj, da zgodbo komaj začnemo. Prav v tem razpoku med večnostjo in bežnim trenutkom se odvija Kosmačev roman Pomladni dan.

Pripoved se osredinja na junaka povratnika iz druge svetovne vojne, ki se nekega dne vrne v svojo rojstno vas, kar pa v njem sproži množico pretresljivih spominov. Četudi predstavlja Pomladni dan osebno izpoved določenega posameznika, je v njegovi zgodbi najti veliko tem in motivov, ki so blizu prebivalcem zahodnega dela Slovenije. Lahko bi celo zatrdili, da gre za poezijo kraške in primorske duše, ki je bila že medgeneracijsko globoko zaznamovana z vojno, okupacijo in zatiranjem, ampak, ki zmeraj najde način da pride na (pomladni) dan.

Konec tega tedna, v nedeljo 20. marca obeležujemo Svetovni dan pripovedništva, zato smo za vas izbrali osupljivo zgodbo, ki v ospredje postavi terapevtske lastnosti pripovedovanja. Poudariti želimo, da se oblike in načini pripovedovanja s časom spreminjajo, ostaja pa močna potreba po zgodbi in pripovedovanju, ki je vgrajena v temelje človeka in tega sveta.

Kaj pa je pravzaprav namen zgodbarjenja in pripovedovanja? Kadar pišemo, to počnemo bodisi ker čutimo nagon po izražanju, bodisi pa, ker želimo, da bi drugi prebrali našo zgodbo. Vmes med tema dvema poloma leži zgodba romana Paula čilske avtorice Isabel Allende. Pisateljica je knjigo začela pisati ob postelji svoje hčere, ki je hudo zbolela in kmalu potem padla v komo. Gre za očarljivo zgodbo matere, ki se začne z besedami: »Poslušaj, Paula, povedala ti bom zgodbo, da ne boš preveč zbegana, ko se boš zbudila«. Prav ta izjemno čustvena pripoved poteka v polju tostranskega in zgodovinskega, kajti Allende pripoveduje o burni čilski zgodovini. Istočasno pa sega zgodba globoko v čustveni svet avtorice, vase vključi celo magične in pravljične prvine. To pa ji ne odvzame nič od realističnosti, saj je osrednja odlika, ki bralca ali bralko pritegne prav pristnost materine zgodbe, ki je pripovedovana v presunljivem trenutku, kajti bralec ve, da te zgodbe vendarle ne bo mogla prebrati le tista, kateri je ta namenjena.

Branje knjige Kaj hoče ženska?, avtorice Irene Štaudohar, ni samo potovanje v drug ženski svet, temveč je tudi potovanje vase. Ob prebiranju teh zgodb zlahka dojamemo, da so protagonistke življenje razumele za nazaj, živele pa so ga naprej. Upale so si in drznile, vmes tudi kdaj izgubile čvrsti korak. Navsezadnje je potrebno, da ženske pokažejo tudi ranljivost, kajti to je del hoje proti naslednjemu delu njih samih, del hoje proti vsakemu prihodnjemu dnevu. In ravno zaradi vztrajnih, pogumnih in prodornih žensk so se zgodile spremembe. Te so prinesle tisto, kar danes ženska je. Ob dnevu žena je tem bolj pomembno, da vsem prihodnjim rodovom žensk, 8. marec ostane v zavesti, umu in srcu.

Več o knjigi si lahko preberete na Dobreknjige.si. Dostopna je tudi na portalu Biblos.

Glede na to, da je 3. marec razglašen za Svetovni dan prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, se moramo na ta dan spomniti ravnovesja, ki je temeljni del narave ter moramo ob tej priložnosti ozavestiti pomen ohranjanja celovitosti življenja na Zemlji.  Zato se v naši bralni akciji 52 knjig, ki jih morate prebrati v letu 2022 ta teden želimo ozreti tudi na ta problem.

Kako naj ravnamo do narave? Ali bi si morali prizadevati, da bi iz nje izvlekli čim več virov in koristnih snovi, ker jih potrebujemo, ali pa bi morali bivati v sožitju z njo, jo spoštovati ter od nje vzeti le tisto, kar nam sama da? Voltairjev Kandid je na koncu zatrdil, da je treba obdelovati svoj vrt, vendar ni nič povedal o tem, kako bi to morali storiti.

Prav to vprašanje se nahaja v središču romana Primerljivi hektarji, kar v času ekstenzivnega in tržno naravnanega kmetijstva postaja pereč problem sodobne družbe. Roman vsebuje veliko avtobiografskih potez, kajti pisateljica je, kot tudi pripovedovalka v romanu, podedovala kmetijo od svoje mame. To se dogaja prav v času, ko je že živela v Berlinu in se je zaradi tega odločila za vrnitev Slovenijo. Pripovedovalka je pri srečanju s svojo kmetijo začutila klic narave in zemlje, ki pa je vendarle bil pridušen s hreščanjem administrativnih zadreg zaradi želje po pristnem organskem kmetovanju. Naslov romana izhaja prav iz tega donkihotskega boja z birokracijo, ki male kmetovalce točkuje in jih primerja z velikimi proizvajalci, mogočnimi stroji in nepreglednimi polji. Zgodba romana Primerljivi hektarji pravzaprav raziskuje vprašanje, kako močni, ustvarjalni, iznajdljivi in celo malce nori moramo biti, da bi si lahko kmetijo in seveda življenje uredili po svoje.

Več o knjigi lahko izveste na Dobreknjige.si.

Danes po celem svetu praznujemo Mednarodni dan maternega jezika. Ob tej priložnosti se želimo ozreti na celoto slovenskega jezika, ki ne zajema samo knjižnega jezika, temveč tudi nešteto narečij. In prav narečje ostaja govor naše duše, ki pa ga je zaradi svoje prvinskosti težko v celoti ujeti na papir.  

To je odlično uspelo avtorici Alferiji Bržan v svoji knjigi Pečki sredi petih cest, v kateri nam predstavlja narečno besedo vpeto v spomine na otroštvo, doživetja z nueno in nuenićem, rojstno vas in njene prebivalce. Z zapisanim prikaže pristno podobo svoje vasi in starega načina življenja ter jezika, ki počasi izginja. Prav zaradi tega je pomembno, da ga ohranjamo; kajti narečje je zares naročje jezika, čustev in spomina. Ali kot je to zapisala Alferija Bržan:

Po domače

je vse preprosto,

je vse jasno,

je vse res

in prav.

Ali lahko neuslišana ljubezen premaga čas in traja do konca življenja? To je vprašanje, ki ga Gabriel García Márquez, kolumbijski nobelovec, zastavlja v delu z naslovom Ljubezen v času kolere. Roman pripoveduje zgodbo o Florentinu in Fermini, ki sta se spoznala v mladosti in preko pisem drug v drugem razvnela plamen ljubezni. Vendar jima okoliščine niso naklonjene, kajti Ferminin oče ima zanjo druge načrte. Pravzaprav to ni zgodba o romantični ljubezni. Je zgodba o polstoletnem čakanju na uresničitev ljubezni, o razvadah in vrlinah ljudi, o čutu za preživetje, porokah zaradi denarja in marsikaterih drugih sprevrženih stvareh. Avtor ne piše izključno o edinstveni ljubezni do enega samega človeškega bitja, ampak o mnogih oblikah ljubeznih, ki se lahko pripetijo v življenju.

Dragi bralci, kdaj ste nazadnje napisali ljubezensko pismo? Danes je ravno pravšnji dan, da na papir prelijete svoja čustva in s pismom osrečite svojo/ga izbranko/ca.

Več o romanu si lahko preberete tudi na Dobreknjige.si.

V tednu slovenskega kulturnega praznika je vsa pozornost popolnoma upravičeno namenjena Prešernu in njegovi poeziji. Mi pa smo se odločili poudariti še en prelomni trenutek v razvoju slovenske poezije, ko je izšla zbirka Pesmi štirih, za tiste čase zelo nenavadno literarno delo.  Skupaj so ga napisali štirje mladi in takrat še neznani pesniki Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič in Tone Pavček. V času neposredno po drugi svetovni vojni se je v literarnih krogih uveljavil in pozitivno vrednotil le način pisanja, ki bi podpiral socialistične vrednote, delavski razred, tovarištvo ter graditeljstvo, čemur so se štirje pesniki tako močno in uspešno uprli, da so s tem uveljavili novo smer razvoja slovenske poezije. Namesto družbe v njihovi poeziji v ospredje stopi jaz, se pravi lirski subjekt s svojo duševnostjo, svojimi čustvi in stiskami. Najzanimivejše se zdi to, da so se prav s kolektivno zbirko omenjeni pesniki uprli kolektivizmu in se usmerili v individualno. Glede na to, da so odločilno vplivali na celo vrsto slovenskih pesnikov, ki so prišli potem, se nam zdi da jim je uspelo.

Kaj pa se je spremenilo v dojemanju intimnega življenja od leta 1953, ko je zbirka izšla, do danes – to je vprašanje, na katerega boste lahko vi poiskali odgovor!

Vsi smo že slišali rek: Ni pomemben cilj, pomembna je pot, in si potem obljubili, da bomo večkrat na leto potovali ter manj varčevali in skrbeli. Prav o tem govori roman Polone Glavan Noč v Evropi, ki prinaša pet različnih zgodb o ljudeh, ki jih povezujejo čas, prostor in seveda vlak. Živimo v času, ko vsi izpostavljajo mobilnost, migracije in potovanja kot sestavni element našega vsakdana, ampak se malokdo poglobi v to, kaj potovanje prinaša s sabo. Prav to je osrednja tema knjige Noč v Evropi, kjer nam pripovedovalka prinaša pet intimnih zgodb ljudi, ki so se znašli na nočnem ekspresnem vlaku, ki pelje od Pariza proti Amsterdamu konec avgusta leta 1998. Včasih se zdi, da naključna srečanja na vlaku ali avtobusu niso čisto naključna. Lahko bi bila celo usodna, kajne?
 
Po branju tega romana smo tudi mi, željni rajže, takoj šli po ugodne vozovnice!

Ta teden v branje priporočamo zadnji roman Virginie Woolf, z naslovom Leta, saj bomo 25. januarja obeležili 110 letnico njenega rojstva.

Roman je bil, čeprav govori o času pred in med prvo svetovno vojno, objavljen prav v obdobju, ko je svet čutil, da bo kmalu prišlo do še ene tragedije.

Iz česa so sestavljena leta? Iz mesecev, dni, ur …? Woolfova bralcu pokaže, da so leta sestavljena samo iz dogodkov, ki močno zaznamujejo naša življenja, kajti vseh let si namreč ne moremo zapomniti, vtisnejo se nam samo trenutki. Avtorica je med platnice svoje knjige strnila 56 let družinskega življenja rodbine Pargiter, ki jim bralec sledi v posameznih poglavjih, ki predstavljajo letnice. Čeprav roman pripoveduje intimno zgodbo treh generacij omenjene družine, ostaja še vedno močno zasidran v družbenih okoliščinah tistega časa. Njegovi liki odzivajo na prelomne dogodke, kot so velika vojna, razpad Britanskega imperija in boj za pravice žensk. In prav ženske so osrednji liki tega romana, kajti, čeprav moški na začetku odločilno vplivajo na družinsko življenje, je to zgodba o skritem življenju žensk ter o napetosti med meščanskim salonom in sobicami za služkinje.

Ker te ljubim, je ena izmed prvih knjig, s katerimi se je francoski pisatelj Guillaume Musso predstavil slovenski javnosti. Z drugimi besedami, to je knjiga, ki je prispevala k temu, da je postal Musso eden najbolj branih tujih avtorjev v Sloveniji.

Stvari v življenju ne gredo vedno tako, kot si želimo. To najbolje vedo trije glavni liki romana, ki se skušajo znajti v tem svetu nepričakovanih tragedij. In v prav takšnih okoliščinah so ljudje postavljeni pred izbiro – ali bodo lahko odpustili tako drugim kot sebi. Ganljiva knjiga, ki bralca posrka vase in mu vseskozi zastavlja vprašanje, ali je vsak človek upravičen do sočutja in razumevanja za svoje napake.

Že nekaj časa je minilo od začetka svetovne pandemije in zdi se, da se je vmes zgodilo toliko novega, da smo čisto pozabili na njene začetke. Knjiga Janka Petrovca Karantena. Rim. nas popelje v težavno obdobje tistega, čemur zdaj pravimo prvi val, čeprav smo bili takrat prepričani, da bo vsega hitro konec.

Četudi Petrovec dela kot poročevalec iz Rima, je ta knjiga daleč od le informativnega poročila o dogodkih od konca februarja do konca maja 2020. To je novinarski vpogled v dogajanja iz prvega evropskega žarišča epidemije in hkrati intimen vpogled v življenje človeka, ki je zaskrbljen ter ki se trudi na svetlogled način zapisati misli, ki se mu ob takšnih okoliščinah porajajo.

Knjigo je dobro prebrati vsakič, ko se srečamo z neko novo katastrofo, in smo že pozabili, kako so si le-te podobne – namreč v tistem trenutku, ko nas nesreča doleti, se nam zdi, da je ta popolnoma enkratna in edinstvena.

5. januarja je minilo 90 let od rojstva Umberta Eca, ki je za sabo pustil izjemno zapuščino romanov in filozofskih del. Bil je priznani raziskovalec, ki je svoja znanstvena dognanja vključeval tudi v svoja literarna dela.

Ime rože je igriva in na nepričakovan način pripovedovana zgodba o srednjem veku. Vsaka smrt v tej zgodovinski srhljivki razkriva en delček misteriozne starodavne zarote, ki jo glavna oseba, William von Baskerville, skuša rešiti. Obsežen roman prežet z zgodovino, literaturo, filozofijo in marsičim drugim vas bo povlekel v svoj svet.

Če ste ljubitelj/-ica primerjanja filmov in knjig, vam bo to res všeč.

Več o vsebi knjige si lahko preberete na portalu Dobreknjige.si.