Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

FOTO in VIDEO: Spomin na Alojza Kocjančiča

121017828 3319531658143429 2837137029210293478 O

V naši knjižnici smo se v letošnjem letu spominjali predvsem izjemnega pisatelja, pesnika, duhovnika Alojza Kocjančiča. V okviru prireditve, ki jo je pripravila Mestna občina Koper – Od besede do države, smo tako v septembru obeležili 150. obletnico prvega slovenskega tabora v Kubedu, ob tej priložnosti pa tudi uradno odprli prenovljeno hišo Alojza Kocjančiča, ki je s svojim delom, osebnostjo in zavednostjo osvojil srce Istre. Izjemni prireditvi je sledila še otvoritev razstave in predstavitev knjige Kubejski, ki je nastala prav ob tej priložnosti, in sicer v središču Kopra, v kavarni Loggia. Skozi fotografije, video in besedo, spoznajte njegovo izjemno zapuščino.

Objekt, ki ga je Mestna občina Koper odkupila in obnovila, skupaj z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja, Pokrajinskim muzejem Koper in Pokrajinskim arhivom Koper ter v njem uredila spominsko sobo in etnološko zbirko, bodo v prihodnosti lahko uporabljali tudi gostujoči umetniki.

Slovesno odprtje spominske sobe, ki jo je poleg razstave zasnovala Martina Grižančič, so obogatili recital in zapeti verzi pesnika, duhovnika in pisatelja Alojza Kocjančiča, ki so jih z občinstvom delili Brane Grubar in pevci zbora Alojza Kocjančiča. Prireditve se je udeležil tudi župan koprske občine Aleš Bržan.

Otvoritvi sobe v Kubedu je sledila še otvoritev razstave v kavarni Loggia in predstavitev knjige Kubejski, ki jo je obiskala Germana Sal, v Trstu živeča potomka Alojza Kocjančiča, ki jo je zgodba njenega strica navdušila. Za zgodbo o njegovem življenju so v knjigi Kubejski poskrbele Ines Cergol, ki je podpisana kot avtorica besedil, urednica Mirjana Rovis in redaktorica Tanja Jakomin Kocjančič, ki so ob otvoritvi razstave svoje delo tudi predstavile. Večer so poleg izjemnih Kocjančičevih recitalov, ki jih je tudi tokrat pripravil Brane Grubar, obogatili Oktet Aljaž in mladi koprski glasbeniki Maša Stopar, Nika Gačnik in Žiga Čopi. Razstavo smo pred dnevi umaknili s stojal, si jo pa kljub temu lahko ogledate še v virtualni obliki:

Kdo je bil Alojz Kocjančič

Alojz Kocjančič se je rodil 20. maja 1913 v Kubedu kot najmlajši od osmih otrok matere Ane in očeta Matija, ki ga je nemirni duh gnal v Ameriko in je umrl kot vojak v drugem letu prve svetovne vojne. Mlada mati Ana je ostala sama s tremi otroki, ki so preživeli. Po vojni so bili izgnani iz rojstnega doma. Leta 1923 je prišel za župnika v Kubed Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec. Ob njem se je v Stanku, kakor so mlademu Lojzu pravili, vnela iskra duhovniškega poklica. Po končani ljudski šoli v Kubedu, eni najstarejših v Slovenski Istri, je odšel v goriško semenišče. Že kot gimnazijec je začel pisati pesmi in se spoprijateljil z leto dni mlajšim Ladom Piščancem, pesnikom, ki je bil umorjen kot kaplan v Cerknem leta 1944. Pisal je tudi dnevnik, ki pričuje o njegovem človeškem in pesniškem zorenju.

Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil po štirih letih študija 29. junija 1937 v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednjo nedeljo, 4. julija, je pel novo mašo v svojem rojstnem Kubedu. »Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost, ki je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu,« se je z veseljem spominjal vse življenje.

121013246 3319531861476742 3788487580349462107 O
Avtorica besedil knjige Kubejski – Ines Cergol, direktor koprske knjižnice – David Runco in potomka Alojza Kocjančiča Germana Sal (od leve proti desni) ob otvoritvi razstave v kavarni Loggia.

“Kar sem, si, istra, ti mi dala, / pečat si vžgala za vse dni”

Mladega duhovnika Alojza so po novi maši poslali za kaplana v Buzet v Hrvaški Istri, kjer pa je ostal samo eno leto. Leta 1938 je bil prestavljen v svojo ljubljeno Slovensko Istro – v Koštabono, kjer je deloval petindvajset let – najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, šestnajst pa župnijo Šmarje pri Kopru. Bil je med svojimi ljudmi, ki se jim je znal približati s svojo človeško toplino. Svoje duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo. Kot božji otrok je znal občudovati lepote istrskega sveta in je to izpovedal v pesmih, ki so predvsem domoljubne, izpoved ljubezni do istrske zemlje. Leta 1962 je izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Posvečena je bila Istri, kot je izpovedal v motu: »Kar sem, si, Istra, ti mi dala, / pečat si užgala za vse dni, / zato se vsaka moja pesem / ob tvojih strunah oglasi.«

V istrski zemlji je pognal tako globoke korenine, da mu je krvavelo srce, ko se je moral od nje ločiti. Leta 1963 je bil namreč iz Koštabone prestavljen v Klanec pri Kozini, iz Šavrinske Istre na Mali Kras.

Računal je, da bi se po upokojitvi preselil v hišo, ki jo je bil kupil v rojstnem Kubedu. Leta 1987 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Naslednje leto je izšla njegova druga pesniška zbirka Brumbole, ki jo je uredil pisatelj Marjan Tomšič, Štajerc, ki je postal Istran. Ob petstoletnici fresk v Hrastovljah je zanosno prebral nekaj svojih pesmi – ljubezenskih izpovedi svoji Istri. Poldrugo leto zatem, 19. novembra 1991, je njegovo srce utihnilo.