Mednarodni dan maternega jezika se 21. februarja obeležuje od leta 2000 in spodbuja mir in večjezičnost. Datum je bil izbran kot spomin na ubite študente z univerze v Daki, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Koliko različnih govorjenih jezikov je na svetu, si jezikoslovci niso ravno enotni: ocene so med 4.000 in 10.000, in pri tem narečja nikakor niso upoštevana. Nekateri jeziki so materinščina za petdeset ali več milijonov ljudi (npr. kitajščina, španščina, angleščina, hindijščina, arabščina, portugalščina, bengalščina, ruščina, japonščina itd.), drugi jeziki – kot npr. slovenščina – so materinščina manjšega števila govorcev, prav vse materinščine, ne glede na število govorcev, pa so enakovredne in enako dragocene. Pravica do materinščine je osnovna človekova pravica. (Statistični urad RS)
Materni jezik ali materinščina je jezik, ki se ga v zgodnjem otroštvu običajno naučimo kot prvega in se v njem najlažje izražamo, zato ga imenujemo tudi prvi jezik. Je jezik, katerega se naučimo v okviru doma in je večinoma jezik, v katerem govorijo naši starši. Slovenci lahko knjige v maternem jeziku berejo od leta 1550, ko je Primož Trubar s Katekizmom in Abecednikom utemeljil knjižni jezik. Najbolj vsestransko razvita zvrst slovenskega jezika je knjižni jezik. Oblikovati se je začel sredi 16. stoletja po predknjižničnem izročilu (od 10. stoletja naprej) in na podlagi dolenjščine in ljubljanskega jezika v cerkvi. Z nekaterimi izjemami, kot sta Trubarjev Katekizem in abecednik iz leta 1550, ki sta v gotici, se je zapisoval v bohoričici, v 20. in 30. letih 19. stoletja krajši čas tudi v metelščici, od srede 19. stoletja pa v gajici. Od srede 19. stoletja je t.i. splošnoslovenski jezik zajel skoraj vso slovensko ozemlje, Prekmurje pa po letu 1918, ter prevzel narodnozdruževalno in narodnopredstavno vlogo.
Slovenski jezik se je dokončno uveljavil na vseh področjih javne rabe šele po osamosvojitvi leta 1991.
Razstava Črkarska pravda, ki priča o razvoju slovenskega jezika.
V Mali loži v Kopru si od 15. 2. – 7. 3. 2022, lahko ogledate razstavo Črkarska pravda ali abecedna vojna (1831-1833), ki smo jo pripravili v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper.
Zgodbe o razvoju našega jezika ni brez zgodbe o njegovi pisni podobi. S pričujočo razstavo ob osrednjem slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu avtorja razstave skušata prikazati dinamiko in temeljne dileme, s katerimi so se pri kodifikaciji, zapisovanju slovenskega jezika srečevali vsi tisti, ki so naš jezik skušali spraviti na papir.
Črkarska pravda nam je znana iz Prešernovega soneta Al prav se piše kaßa ali kaša, torej po nemško ali po srbsko, s pomočjo cirilice, s katerim je meril na Jerneja Kopitarja, na njegovo preprečitev natisa Krajnske čbelice in na Čopov članek v tej zvezi, ki je imel naslov ABC Krieg ossia Nuovo discacciamento di lettere inutili oziroma Abecedna vojna ali Novi izgon nepotrebnih črk. Boj je potekal med zagovorniki bohoričice, ki so se imenovali za prešernovce, in zagovorniki nove pisave, metelkovci. V abecedni vojni so zmago slavili zagovorniki stare pisave. Kljub temu pa je ideja o novi pisavi, ki bi imela enojna znamenja za posamezen fonem, ostala živa med tistimi, ki so se ukvarjali z vprašanjem slovenskega črkopisa.
Kot primerna rešitev tega vprašanja je nastala gajica ali gajevica, ki jo je razvil Hrvat Ljudevit Gaj. Pisavo so v tistem času nekateri imenovali tudi »čeho-iliričica« ali »češko-ilirski« oziroma »ilirski« črkopis. »Češko«, ker je Gaj svoj črkopis sestavil po zgledu češkega črkopisa, »iliričica« pa zato, ker je črkopis nastal v sklopu ilirskega gibanja. Prvi, ki je napisal in izdal delo v novem črkopisu, je bil Stanko Vraz. Najbolj pomembne za uveljavitev nove pisave pa so bile Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, s katerimi so se »Slovenci v pisavi poenotili z zapadnimi Slovani«. Leta 1847 tudi Prešernove Poezije izidejo v gajici in ne v bohoričici, za katero se je tako zavzemal v abecedni vojni.
