Edina stvar, o kateri smo lahko prepričani, je, da smo zavestna bitja. Vse ostalo je tako neoprijemljivo, negotovo in domnevno. Vsi smo se že znašli v položaju, ko smo z nekom isti dogodek doživeli drugače, si ga drugače zapomnili in mu dali čisto drug pomen. Četudi gre za nekaj, kar je objektivno isto, je naš spomin tisti, ki ta dogodek obarva, ga zloži in mu vdihne življenje.
V izjemnem romanu Smisel konca gre prav za to stvar, in sicer sama zgodba predstavlja raziskovanje spomina, izvrstno zapisana kot misli starca, ki se ozira nazaj na svoje življenje. Ponavljajoča se misel v romanu je spraševanje o natančnosti ali netočnosti spomina. Tony, glavni lik romana, nenehno razmišlja o spominu, zgodovini in resnici. In vsakič, ko nekaj odkrije, to spodbudi nadaljnje ponovno vrednotenje in premišljevanje. Z drugimi besedami, gre za človeka, ki je ujet v preteklosti in v prizadevanju, da bi dogodkom iz svojega življenja dal smisel. Vendarle, obstaja tudi možnost, da nič od tega ni res, saj so nekateri elementi zapleta in vedenje določenih likov neverjetni. Pa četudi ne bi bilo res, ali je to sploh pomembno, kajti bistvo Tonyjeve, in s tem tudi Barnesove, zgodbe je, da si jo zapomnimo in v njej uživamo, ne pa, da skrbimo o verodostojnosti vsakega detajla.
