Bralni priporočilni seznam 52 knjig, ki jih morate prebrati v letu 2025, smo knjižničarji pripravili za vse bralce in obiskovalce knjižnice. Zakaj ravno 52 naslovov? Ker ima leto 52 tednov. Vsak teden vam bo eden izmed knjižničarjev razkril nov naslov – eno izmed svojih najljubših knjig. Bralni izziv je namenjen spodbujanju branja knjig, ki so kakovostne, a včasih spregledane v vsej poplavi novih izdaj. V Oddelku za odrasle boste knjige našli na posebni polici, kjer bodo nestrpno čakale na vas. Knjige boste prepoznali po nalepki z logotipom naše bralne akcije.
V tej bralni akciji ni pravil, če želite, lahko preberete vseh 52 knjig, ki vam jih bomo redno priporočali, ali morda le tisto eno, ki vas bo zares pritegnila. Knjižne bisere bomo izbirali med leposlovjem iz različnih obdobij in skrbeli za žanrsko razgibanost. Kaj smo za vas izbrali, pa si boste lahko sproti ogledali na naši spletni strani in se sami odločili, katere knjige boste z veseljem vzeli v svoje roke oziroma sledili priporočilu svojega najljubšega knjižničarja.
SEZNAM KNJIG:
Zgodba o dveh osebah, polsestri in polbratu, ki so ju socialne službe v mladosti ločile, ter odpeljale na popolnoma nasprotna bregova; Kerry je mati samohranilka, ki preživlja sebe in sina s čiščenjem. Na drugi strani je Noah, uspešen odvetnik, ki živi v mondenem predelu z ženo in hčerko. Kot otrok se je odločil, da na preteklost ne bo gledal. Ko se Kerry po dolgih letih trudi poiskati brata, sproži niz dogodkov, ki nepreklicno vplivajo na življenje obeh.
Pripoved o odraščanju, posvojitvi, izgubi, bolezni in iskanju družine. Zgodba, ki ostane z vami še dolgo po tem, ko preberete zadnje poglavje.
“Ve, da imam brata, s katerim se ne videvam, toda rada bi, da se stvari malo umirijo, preden mu povem, da sem te končno našla.” (str. 107)
Prepovedane barve je psihološko večplasten roman Jukia Mišime, v katerem avtor prepleta estetiko, etiko in čustveno destrukcijo. Pogumno se loteva tem ljubezni, manipulacije in notranje razklanosti ter odpira vprašanja brez enoznačnih odgovorov.
V središču sta Šunsuki, starejši in razočarani pisatelj, ter Juiči, mlad in izjemno lep moški, ujet med svojo homoseksualnostjo in družbenimi pričakovanji povojne Japonske. Šunsuki ga uporabi kot orodje za svoj hladni estetski eksperiment, zato Juičija celo prepriča v poroko z mlado Joko, kljub temu da ga ženske ne privlačijo.
“Moram videti. To moram na vsak način videti, je šepetal sam pri sebi, medtem ko je zadrževal slabost… Dokler je ženino telo za moje poželenje zgolj porcelan, tudi notranjost ne more biti nič drugačna.” (str. 279)
Presunljiva – osebnoizpovedna zgodba, v kateri avtor, ki se preseli v staro hišo, ugotovi, da le-ta ni prazna, temveč polna spominov preteklosti. Skozi arhivske zapise in pripovedi sosedov in znancev se odkriva presunljiva zgodba kolaboracije med drugo vojno, ki razkriva tudi spore med Flamci in Valonci v Belgiji.
Knjiga je bila nagrajena z Mednarodno literarno nagrado PONT.
Knjiga presega običajne meje pripovedne proze. Dogajanje se odvija v obmorskem počivališču Almayer, kamor prihajajo različni ljudje. Vsak s svojo zgodbo, bolečino in iskanjem smisla. Je kraj med resničnostjo in sanjami, kamor prihajajo ljudje z različnimi ranami in vprašanji. Mlado dekle Elisewin, ki jo je oče pripeljal k morju po ozdravitev, strogi duhovnik Pluche, gospa Ann Deverià, ki jo morje morda lahko očisti greha, slikar Plasson, ki slika z morsko vodo in išče, kje se morje začne, ter znanstvenik Bartleboom, ki želi ugotoviti, kje se konča.
Knjiga bralca popelje skozi vpraša o iskanju samega sebe, o meji med življenjem in umetnostjo, ter o človeški krhkosti pred mogočnostjo narave. Prepletena je s simboliko, a tistega, ki se ji prepusti, nagradi z izjemno lepoto in globino.
Druga knjiga Veronike Razpotnik nam v izvirnem pikajočem stilu opiše stare in nove dogodivščine njene družine (vsakič ko omenim, da imam šest bratov, dobim isti odgovor, pri vas je pa zihr živahno /…/ je) in sveže ljubezenske prigode (alex je nemec, jaz sem balkanka, in obema se gladko jebe za pravila). O njih govori iskreno, brez zadržka, nekako po sizifovsko, tudi ko zgodbe nimajo srečnega konca (zametlo me je, in zdaj ne morem domov) ali pa v spominu pustijo zgolj grenak priokus (zeleni naslanjač me molče objema, kot ljubimko ki odhaja). Kljub vsemu pa se zdi, da si avtorica Camusovega Sizifa resnično predstavlja srečnega, saj se tudi sama nikakor ne boji nesmiselnosti svojega početja, temveč z njim ustrajno nadaljuje, bolečini navkljub. (ko ima moja punca pesniško blokado jo šeškam dokler ne začne spet pisati).
Iz spremne besede Vida Karlovška: “pesniška zbirka Raztreseni kamni sodi v obdobje slovenskega temnega modernizma z osrednjimi motivi molka, samote, časa. To je izjemno literarno delo, doslej po krivici spregledano, ki bi moralo obveljati za eno temeljnih del slovenske poezije zadnjih nekaj desetletij.”
Britanska pisateljica ganskih korenin, ki živi v Nemčiji nam v svojem prvem romanu predstavi življenja štirih žensk z imenom Ada. Ade živijo v časovnem razponu pol tisočletja v različnih kulturah. Zgodbo o smrti in življenju nam pisateljica poveže kot bisere v zapestnici.
“Triintrideset kroglic ima,” je odvrnil, ”Triintrideset! Do petinštirideset.” (str. 296)
Zgodba se odvija v Londonu sredi 19. stoletja, ko poteka Velika razstava, ki daje mestu nov napredek, blišč, inovacije, hkrati pa v sebi skriva skrivnosti ter nevarnosti. Glavna junakinja Iris dela v tovarni punčk, a si želi več. Njena želja po ustvarjanju lastnih podob jo vodi do slikarja Louisa Frosta, ki ji ponudi možnost, da zares vstopi v svet umetnosti. Vendar pot ni tlakovana s cvetjem. Pojavi se Silas, zbiralec nenavadnih predmetov, ki jo začne opazovati. Njegova tiha, a vse močnejša obsedenost prinese v zgodbo napetost in grozo. Zgodba se počasi gradi do uvida nevarnosti Silasove obsedenosti.
Roman izstopa po živih opisih Londona in po nasprotjih, ki jih prikaže. Ni najlažja zgodba, vendar ostane v mislih še dolgo po branju.
“Silas jo je ljubil dolga leta in ni mogel več čakati. Pokazal ji je, kje rastejo robidnice, in ko si jih je požrešno basala v usta, jo je gledal, kako se ji svetijo med zobmi.“(str. 165)
Gre a ganljiv roman v obliki pisem, ki jih ostarela babica piše svoji vnukinji. V njih se iskreno razkriva njeno življenje – zgrešene odločitve, zamolčane resnice in ljubezeni do dveh oseb, ter iskanju poti skozi življenje, ki bi najmanj prizadela njene bližnje. To je zgodba o družinskih vezeh, medgeneracijskem nerazumevanju in moči srca, ki nas kljub vsemu vodi k resnici. Knjiga je nežna, introspektivna in nas vabi k razmisleku o lastnih odnosih ter o tem, kako pomembno je poslušati notranji glas.
“Sem ga sovražila? Ne, utegne se ti zdeti čudno, ampak sovražiti ga nisem mogla. Da bi koga zasovražil, mora grdo ravnati s tabo, ti storiti kaj žalega. Augusto pa mi ni storil prav nič in prav to je bilo tisto. Človeka lažje pokonča nič kot bolečina, bolečini se lahko upreš, niču ne.” (str. 111)
Začetnik kitajske filozofsko religiozne misli Daoizma, Lao Zi (živeč nekje med 6. in 4. stol. pr. n. š.) se tekom svojih tekstov v verzih spopada s paradoksom: z jezikom opisati nekaj, česar ni mogoče poimenovati. “Če je dao izrekljiv, / to ni večni dao, / če ga je moč imenovati, / to ni večno ime.” (Lao Zi, 2009; 25)
Tega se, skladno z mistično tradicijo vzhoda, lotuje na način naštevanja vsega, kar to ni, pri čemur si pomaga s prispodobami kot instrumenti spoznanja: “Ogledujemo se za njim – pa ga ne uzremo /…/ Napenjamo ušesa, pa ga ne slišimo /…/ Segamo po njem, pa ga ne zgrabimo /…/ Teh lastnosti nam dojeti ni mogoče.” (Lao Zi, 2009; 25).
Mojstrovina, po tematiki primerljiva z popularno uspešnico Da Vincijeva šifra, kjer opazimo pomembno razliko: roman Nihalo je plod Ecovih življenskih raziskav tajnih društev in organizacij (Eco je namreč doktor srednjeveške filozofije in literature), pri čemur misterija ne ustvarja zgolj z razvozlavanjem skrivnosti in plehkega akcijskega vzdušja, temveč roman raziskuje tudi vpliv razvozlavanja skrivnosti na psiho protagonista, gospoda Casaubona, ki tekom romana uspešno dokonča svojo diplomo, ter ugledne založnike, gospoda Belba in Diotallevija, ki delujejo za založnika g. Garamonda in se sicer bojujejo proti lahkovernosti in pseudo-znanstvenim delom.
Knjiga, ki dokazuje, kako težko se je dokopati do verodostojnega vira informacij, kako zapleteno je iskanje resnice in resničnih informacij; nauk, še posebej relevanten v današnji dobi halucinatorne umetne inteligence.
Pesniški prvenec Nele Poberžnik (1994), pesnice ter diplomirane vizualne umetnice in komparativistke, je izšel kot tretji po vrsti v zbirki Črna Skrinjica, ki jo urejata Dejan Koban in Miha Maurič, pod okriljem literarnega društva IA.
Ostra poetika Zrklozoba se zažira v vsako poro absurdnega človeškega obstoja, židka stvarnost preveva verze in telesa subjektov, znotraj njih se nabira srd, sram, strah, drk, kri, uboj: “v metasimulaciji” se spuščamo “v globine teme / bliže demonom”; ki jih Poberžnikova vrhunsko secira in preučuje, redefinira fascinacije, manifestira duhove, pa vendar na koncu, odide čisto običajna. Nauk vsega pa je, da zunaj je vse ena sama ljubezen: “…/ nisem zlobna / samo zlo zjebana / samo vrstni red se spreminja /…. “
“V naši ljubi domovini / je argument / za edino pravo / spolno usmerjenost / ujemanje matic in vijakov” (Prostata, str. 39)
Roman Gora med nama je napeta zgodba o dveh neznancih, ki po strmoglavljenju letala skušata preživeti v zasneženih gorah. Ben, zdravnik, in Ashley, novinarka, se znajdeta v smrtonosnem mrazu in se skupaj borita za življenje. Medtem ko se prebija skozi divjino, med njima raste posebno prijateljstvo – in nekaj več.
Avtor Charles Martin mojstrsko prepleta pustolovščino, notranji boj in nežno ljubezensko zgodbo. Knjiga govori o pogumu, izgubi in tem, kaj pomeni resnično ljubiti.
Priporočam jo vsem, ki imate radi zgodbe o preživetju, čustvih in notranji moči.
Leta 2010 je bil po zgodbi posnet film The Mountain Between Us.
Knjiga Frida ali O bolečini Slavonke Drakulić nas popelje v zadnje dni življenja slikarke Fride Kahlo. Avtorica se ne ustavi le pri biografskih dejstvih, temveč z občutljivim, skoraj intimnim jezikom odpira Fridine misli, spomine in občutja. V ospredju so bolečina, telesna in duševna, ter način, kako jo je Frida s svojo umetnostjo preoblikovala v moč in izraz. Roman prepleta resnične dogodke z literarno fikcijo in nas sooči z vprašanjem, kaj pomeni živeti in ustvarjati kljub trpljenju. Gre za knjigo, ki ni samo portret slavne umetnice, temveč tudi razmislek o človeški ranljivosti, pogumu in ustvarjalnosti.
Če iščete delo, ki vas bo ganilo, spodbudilo k razmišljanju in vam približalo Frido Kahlo na povsem drugačen način, je to prava knjiga za vas.
“Spomnila se je, kako si je pred zadnjim srečanjem s smrtjo, obliznila usta, ki so imela okus po pomaranči, in kako živa je bila tisti trenutek, tako nepozabno živa, ko je njen dotik še ni poškodoval” (str.146).
Roman Orhanova dediščina je ganljiva zgodba o mladeniču Orhanu, ki po dedkovi smrti odkrije dolgo skrito družinsko skrivnost. Njegovo iskanje resnice ga popelje od sodobne Turčije do ZDA, kjer spozna Sedo, ki nosi ključ do tragične preteklosti.
Knjiga razkriva zgodovino armenskega genocida leta 1915 in govori o spominu, resnici in spravi. Avtorica z močnimi čustvi in zgodovinsko občutljivostjo pripoveduje zgodbo, ki povezuje dve kulturi in dve dobi.
Toplo priporočam vsem, ki radi berete čustvene zgodbe z zgodovinsko globino.
Henry in Clare sta par, ki ju v realnem življenju loči osem let starostne razlike, povezuje pa ju brezčasna ljubezen. Henry ima namreč genetsko motnjo, da lahko potuje v času, nima pa vpliva kam in kdaj. Lahko potuje v preteklost ali prihodnost, vendar ne dlje od njegovega 43. leta. Življenje v novem časovnem obdobju vedno začne brez obleke, hrane in denarja. Clare ostaja le upanje, da se vrne živ in zdrav.
“Jaz sem popotnik v času. V tem trenutku sem star šestintrideset let. Danes popoldne je bil zame 9.maj 2000. Torek. Bil sem v službi in pravkar sem končal vodeni ogled za skupino članov kluba Caxton in se vrnil v arhiv, da bi končal razporejanje knjig, ko sem se nenadoma znašel na School Streetu v letu 1991.” (str. 131)
Pričujoči Echartov citat lepo opiše legendarno zbirko prvih slovenskih haikujev izpod peresa, ob nastanku pesmi petindvajsetletnega, Milana Dekleve. V pesmih se tradicionalno subtilno izrazita nastanek in intenzivno bivanjsko občutje nastalega sveta. To potrjuje tudi izbira medija: Haiku je starodavna japonska oblika pisanja, z verzno-zlogovno strukturo 5 7 5, s katero so se v obdobju srednjega veka urili in tekmovali japonski plemiči, prvotno v obliki improvizirane daljše pesnitve (renga), iz katere so izluščili uvodne verze (hokku); ti verzi namreč zajemajo bistvo pesmi in zato posledično prevzamejo obliko samostojne pesmi (haiku). Pesniku tako na koncu ostane na razpolago preostane zgolj par besed da ujame trenutek, k temu pa spodbuja tudi bralca, saj je, kot v spremni besedi trdi Tomaž Kralj:
“… vsak izmed nas pesnik, samo tega ne ve ali pa ne zna aktivirati te energije. Biti pesnik ne pomeni pisati pesmi, to pomeni biti pesem, se zavedati svoje tisočletne konstante, biti razpoložljivost in ultimativna danost. Ni nas, je samo pesem. Tako si prisvojimo stanje, v katerem spoznavamo svet v zrnu peska in preživljamo večnost v trenutku. Neskončnosti se združujejo na dlani in ob reki je poleti hladneje kot ravnini. Milanove pesmi so vse to, vendar vam tega ne bodo razodele. Milan vam lahko nekaj pove, ampak ne bi razumeli. Ko izkusite, mu ni treba povedati. To je kakor LSD. /…/ dokler znanje ne zraste v vas, nima za vas nobene resnične vrednosti.”
“Ptič v slemenu. / Veter iztrga zatič. / Kdo vrata odpre?” str. 51
Poučna, preprosta in duhovita zgodba, simbolistična miniatura življenja, govori o andaluzijskem “malemu princu”, ki se namesto za duhovniški poklic odloči za pastirskega (podobnost je namenska); s svojo čredo ovac nas zgodba popelje v osrčje iskanja Osebne legende in zaklada, ki mladega pastirja čaka pri starodavnih egipčanskih piramidah.
Zgodba, ki priča o pomembnosti sanj, osebne rasti, ter, kako pomembno je slediti svojim lastnim ciljem in lastni resnici, ne glede na okolico in ljudi, ki nas obdajajo.
“V življenju je vse znamenje. /…/ Stvarstvo je sestavljeno iz govorice, ki jo razume ves svet, vendar je že pozabljena. Mnogo stvari iščem in ena izmed njih je govorica sveta. Zato sem tukaj. Poiskati moram človeka, ki pozna govorico sveta. Alkimista iščem (str. 79).
Olive Smith, doktorska študentka biologije, se iz laži znajde v lažnem razmerju z zloglasnim,
a izjemno privlačnim profesorjem Adamom Carlsenom. Kar se začne kot igra zaradi videza,
počasi preraste v nekaj bolj iskrenega. Ob tem pa Olive raziskuje ne le znanost, temveč tudi
lastno vrednost, strahove in prave občutke.
Zgodba, ki bo še posebej všeč oboževalkam akademskih okolij, »nerd« romantike in
počasnega razvoja odnosa. Zelo duhovita, srčna in polna topline. Idealna za branje v teh
vročih dneh z limonado v roki.
Lucy Hutton in Joshua Templeman delata v isti pisarni in se preprosto sovražita. Vsak dan si
privoščita male sabotaže, opazke in »igre moči«. Ko se začneta potegovati za isto
napredovanje, napetost doseže vrhunec – a v trenutku presenečenja si delita poljub v dvigalu,
ki pretrese njun svet. Sta res sovražnika ali nekaj povsem drugega?
Komična, vroča in napeta romanca z odlično kemijo med glavnima likoma. Lucy in Joshua
sta nepozabna. To je knjiga, ki jo z veseljem priporočam tudi ne-romantičnim bralcem saj je
zabavna in »feel good«.
Evelyn Hugo, legendarna hollywoodska igralka iz zlate dobe filma, se v svojih osemdesetih letih odloči, da bo svetu končno razkrila resnico o svojem življenju. A kot osebo za ekskluzivno zgodbo izbere popolno neznanko – novinarko Monique Grant. Evelyn ji pripoveduje zgodbo o svojih sedmih slavnih možeh, velikih kariernih prelomnicah, ljubezenskih zvezah in predvsem o eni veliki, prepovedani ljubezni, ki jo je skrivala celo življenje. Ko zgodba napreduje, Monique odkrije, da je z Evelyn povezana bolj, kot si je sploh predstavljala.
To je roman o slavi, žrtvovanju, ljubezni in identiteti. Napisan je v obliki spominov in intervjujev, kar mu daje izjemno filmsko vzdušje. Poln je preobratov, čustev in iskrenosti – to je idealno branje za na plažo, kjer se želiš izgubiti v glamurju, skrivnostih in prepovedani ljubezni.
Olive se znajde na poročnem potovanju svoje sestre, potem ko se vsi drugi gostje (vključno s
sestro) zastrupijo z morsko hrano. Edini, ki poleg nje ni podlegel zastrupitvi je Ethan – moški,
ki ga preprosto ne prenese. Ker nočeta zapraviti brezplačnega luksuznega potovanja, se
odločita, da bosta igrala srečen par. Na Havajih, med lažmi in nepričakovanimi trenutki
bližine, se stvari zapletejo…
Če iščete lahkotno, zelo zabavno romantično komedijo z malo zmed in veliko smeha, je to knjiga za vas. Prava počitniška bomba!
“Ko se z gumijastimi rokavicami, potegnjenimi do komolcev, prikažem iz kopalnice, moja sestra kot zombi zastoka v vedno za led: “Ne moje potovanje moraš.” (str. 36)
Pričujoče delo je prvi slovenski prevod španskega pesnika Fernadoja Valverdeja, s splošnim konsenzom izglasovanega, najpomembnejšega španskega pesnika rojenega po 1970.
Pesmi iz zbirke so izbor iz njegovih petih pesniških zbirk: Los ojos de pelicano (2010), La insistencia del dano (2014), Desgracia (2022), America (2022), Los hobres que mataron a mi madre (2023).
Zbirka je naslovljena po Valverdejevem besedilu Jugar con Fuego, ki jo je napisal skupaj s pevcem flamenka Juanom Pinillo in je bila nominirana za Grammyja leta 2014.
https://www.youtube.com/watch?v=ylGCDmW87Ek&list=OLAK5uy_k46qu1S9N15GA24Fj90zUk-oAShrs4tQw&index=2
“Nocoj vem, da je upanje / strah / z zavezanimi očmi.” str. 49
Scenarij, ki se odvije v tej knjigi je absurden in grotesken in bi ga pričakovali v kakšni risanki za odrasle, ki se začne predvajati na televiziji po enajsti uri zvečer, ampak se odvije v krajšem romanu Philippa Rotha iz leta 1972.
David Kepesh, profesor primerjalne književnosti, je velik oboževalec Kafkine Preobrazbe in Gogoljevega Nosu. Nekega dne se spremeni v 77 kilogramov težko, človeško, dojko. V svojem novem telesu ponovno odkriva spolnost in njegove fizične sposobnosti ter se sooča z lastno krizo identitete in človečnosti.
“/…/ pri mojem vzburjenju ni nobenega orgazmičnega konca, le nenehen občutek neizbežne ejakulacije /…/”
Zgodba nas popelje v 18. stoletje, kjer spoznamo mlado Emilijo — inteligentno in radovedno hčerko alkimista, ki jo je oče vzgajal v duhu znanosti, opazovanja in eksperimentiranja. Njuno življenje je odmaknjeno, polno knjig in poskusov, saj Emilie do svojega devetnajstega leta ni zapustila Seldenskega dvorca.
Roman mojstrsko prepleta znanstveno razmišljanje s čustvenim dozorevanjem glavne junakinje. Poleg zgodovinskega ozadja in napetih preobratov boste našli tudi ljubezensko zgodbo in razmislek o tem kaj pomeni biti zvest sebi – v času, ko to za žensko ni bilo samoumevno.
Če imate radi zgodovinske romane z močnimi ženskimi liki in kančkom skrivnostnosti, vas bo Alkimistova hči zagotovo prevzela.
“Aislabie je imel v življenju tri cilje: prvi je bil sin, drugi je bil nakup ladje, tretji pa je bila želja doseči, da bi poznal vse in da bi ga vsi poznali. Za prvi cilj sem mu bila potrebna, za drugega sem bila odveč, za tretjega pa sem bila koristna družabnica, saj sem zarad išolanih možganov in ozkega francoskega nosu predstavljala novost.” (str. 89)
Sodobna zabavna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v Ljubljani. Glavni akterji so: mlad in postaven direktor Aleks, njegova nova jezična tajnica Lana, ki ne more obdržati nobene službe, ter skrivnostna dama, ki v ozadju vleče niti in usmerja njihova življenja.
Kako se razplete trikotnik, ki te posrka vase, in je kot nalašč za sproščujoče poletno branje, izveste na koncu zgodbe.
“Tako blizu si nisva bila še nikoli. Na čelu sem lahko čutila njegovo toplo sapo, na svojih prsih pa pospešeno bitje njegovega srca. Kljubovalno in še vedno besno sem ga gledala v oči, a tudi on je bil razjarjen. Gledala sva se kot dve podivjani živali.” (str. 92)
Osebna in presunljiva zgodba sirskega begunca, napisana v izredno poetičnem jeziku, ki zaradi lepote izraza in lahkotnosti sloga, pa tudi zaradi optimizma, ki preveva pripovedovalca, skorajda že zakriva grozote na begunski poti iz Alepa v Postojno. Na poti, na kateri venomer, z željo po zaslužku ali statusu, letajo nove kukavice ter njihovi mladiči, kjer je borba za golo življenje izenačena igri s kartami, ki jo igrajo veliki samodržni državni oblastniki, policija in tihotapski šefi.
Napisana v arabskem izvirniku, vendar pa najprej izšla v slovenskem prevodu, saj avtor živi in deluje v Sloveniji, kjer je prejel tudi nagrado PONT za perspektivnega avtorja medkulturne književnosti, sicer je v Siriji leta 2009 izdal svoj prvenec Jutranja klapa. V sloveniji je izšlo tudi njegova pesniška zbirka, 21 žensk iz Ljubljane v kateri popisuje srečanja z Ljubljančankami skozi begunske oči. Njegovo življenjsko zgodbo je Andraž Rožman opisal v knjigi Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019).
“Koliko duš moram obleči, koliko spominov dati na svoje telo, da se ubranim pred hladom tega silovitega časa, ki seje strah in preganja ljudi z njihovih domov?“ (str. 12)
Vonnegutov Zajtrk prvakov ali Zbogom, plavi ponedeljek je groteskno satirično delo, ki popisuje srečanje dveh starejših gospodov, prodajalca pontiacov na robu blaznosti, Dwayna Hooverja in pa pisatelja znanstvene fantastike, Kilgora Trouta, ki “sta bila državljana Združenih držav Amerike, ki so ji rekli na kratko Amerika. To je bila njihova državna himna, ki je bila čista bedarija, kot toliko tistega, kar naj bi resno jemali.” (str. 19)
Pisanje, ki je “neolikano, vročekrvno in neusmiljeno, ko govori o rasizmu, trgovskem pohlepu, hujskaštvu, ekologiji, licemerstvu, kapitalizmu, imperializmu, je Vonnegut razgibal s preprostimi, iskrenimi, duhovitimi risbami, ki so vsaj tako povedne kot njegov pisani, satirični jezik. Ta z lahkotnostjo frkne od političnih vprašanj, eshatologije, teologije in statistike do spolnosti, straniščnih grafitov in tehnik prodaje avtomobilov.” (Galarna)
Roman Senca vetra je prvi del priljubljene tetralogije Pokopališče pozabljenih knjig, postavljen v skrivnostno, nekoliko temačno Barcelono po španski državljanski vojni. Glavni junak, deček Daniel, nekega dne obišče skrivni kraj – Knjižnico pozabljenih knjig – kjer izbere roman neznanega avtorja Juliana Caraxa, kar sproži vznemirljivo in nevarno pustolovščino. Ko skuša izvedeti več o avtorju, odkrije, da nekdo sistematično uničuje vse izvode njegovih knjig, kar vodi Daniela globoko v mrežo skrivnosti, zločinov in tragičnih usod. Zafón s slogovno dovršenostjo in pripovedno širino ustvarja vzporedni svet, kjer se preteklost prepleta s sedanjostjo, resnica s fikcijo, in vsaka stran nosi kanček napetosti. Knjiga razkriva usode ljudi, zaznamovanih z ljubeznijo, izdajo, maščevanjem in hrepenenjem, vse pa povezuje moč literature in spominov.
Senca vetra ni le roman, temveč poklon knjigam, branju in skrivnostni moči pripovedovanja. Je idealna izbira za vse, ki si želijo inteligentne, čustveno nabite in rahlo srhljive zgodbe, ki ostane v mislih še dolgo po koncu.
Žetev nam ponudi razgiban preplet zgodovinsko fantazijskih elementov; je roman o inkviziciji na območju slovenskega prostora ob koncu 16. stoletja, ko se bije bitka za oblast med katoličani in protestanti, med oblastniki in ljudstvom. Kritika samovoljne oblasti in njihove populistične metode iskanja grešnih kozlov, ter hvalnica posameznikom, ki si drznejo zoperstaviti se množici.
“Kaj pa je potemtakem, če je človek videti, pa to v resnici ni? /…/ Hudičev stvor, kaj drugega! Te svoje umetno narejene stvore, imenovane goleme, ponoči pošiljajo naokrog, da stiskajo vratove kokošim, davijo drobnico, govedu pijejo kri in za svoje mračne rituale kradejo nedolžne krščanske otročiče.” str. 116
Zgodba spremlja dve sestri, Vianne in Isabelle, ki živita v okupirani Franciji med drugo svetovno vojno. Vianne poskuša preživeti s hčerko v podeželski vasici, medtem ko njen mož bije vojno daleč stran. Isabelle se upre okupatorju in se pridruži odporniškemu gibanju. Skrivaj vodi zavezniške pilote čez gore v Španijo. Njuni poti sta različni, a obe tvegata življenje za svobodo. Med vojno doživljata izdaje, izgube in ljubezen.
Knjiga raziskuje vlogo žensk v vojni. Pripoved je ganljiva, polna čustev in bolečine. Razkrije moč sesterstva in poguma v najtemnejših časih.
Zaključi se z močnim sporočilom o žrtvovanju in preživetju.
Roman priporočam zaradi močnih ženskih likov, izjemno ganljive zgodbe in čudovitega jezika – ta roman bralca ne pusti ravnodušnega.
Postapokaliptična znanstvenofantastična pustolovščina mlade Juliette, ki odkriva zaroto Silosa – podzemnega kraja, kamor so se ljudje zatekli pred strupenim zrakom, ki onesnažuje površje zemlje; kraja, kateremu vlada laž ter distopična oblast, za vsako novo življenje pa je potrebna nova smrt, saj je število ljudi v Silosu omejeno.
Silos je prvič izšel kot zgodba v treh delih (Wool, Shift in Dust), v slovenščino je preveden samo prvi del Wool (v “Shift” spremljamo predzgodbo, v “Dust” pa nadaljevanje), ki pa predstavlja tudi samostojno celoto. Takoj po izidu izvirnika (2012) so bile prodane filmske pravice, vendar pa filmska adaptacija ni zaživela do leta 2024. Sedaj je ogled mogoč na Apple TV+.
Lou je preprosto dekle, ki ostane brez službe in se zaposli kot negovalka. Njena naloga je skrbeti za Willa, mladega moškega, ki je po nesreči postal tetraplegik. Will je zagrenjen in brez volje do življenja. Lou pa s svojo toplino in nenavadnim značajem vstopi v njegov svet. Med njima se splete nenavadno prijateljstvo. Sčasoma se razvije ljubezen, ki presega fizične meje. A Will ima skrivnosten načrt, ki Lou popolnoma pretrese.
Roman razmišlja o pravici do izbire in dostojanstva. Čustvena zgodba bralca neizogibno gane. Zaključek je pretresljiv in ganljiv.
Roman priporočam, ker postavlja vprašanja o ljubezni, svobodi in vrednosti življenja – ganljivo, a tudi toplo branje.
H.P. Lovecraft je eden najbolj znanih pisateljev grozljivk dvajsetega stoletja. Njegove kratke zgodbe so, žal, postale znane šele po njegovi smrti, Primer Charlesa Dexterja Warda pa je njegovo edino daljše delo. Charles Dexeter se kot mlad, obetaven fant poda v mračne globine preteklosti in začne raziskovati skrivnostno dediščino svojega prednika iz časa kolonializma. Nedolžno zanimanje hitro preraste v obsedenost, nato pa se začnejo vrstiti dogodki, ki presegajo meje razuma – grozote, ki bi jih bilo bolje nikoli ne prebuditi. Zgodbo pa spremljamo skozi oči in razmišljanje družinskega zdravnika Willeta, ki prevzame vlogo nekakšnega raziskovalca paranormalnega.
“Zvok je bil grozovit; produkt nekakšnega zloveščega podzemnega izrodka narave, kakršni ne bi smeli obstajati.Lahko bi ga opisali, kot monotono tuljenje, stokanje zbora, ki pada v pogubo, ali kot brezupen tulež trpečega in potolčenega mesa brez uma…” (str. 177)
“Y´AI NG´ NGAH YOG SOTHOTH H´ EE – L´ GEB F´ AI THRODOG UAAAH“ (str. 181)
Pričujoče kratke zgodbe nas nostalgično zazibajo v “dobre stare čase Jugoslavije”; mestoma otožne pripovedi pričajo o nekdaj vêliki, sedaj razpadli državi, ki se prebija skozi “postsocialistično farso”, kjer je turizem poglavitna gospodarska veja, ki s svojimi sado-mazo eskapadami zmanjšuje pomen kulture – ta namreč svoje mesto išče in najde zgolj v turističnih brošurah.
“ /…/ lej tole, muštace, tič, izrezan ogrski stric! “ (str. 150)
Neven Ušumović (1972) je odraščal v Subotici, diplomiral v Zagrebu iz Filozofije in svetovne književnosti ter hungaristike, kot ravnatelj mestne knjižnice službuje v Umagu, živi v Kopru. Zbirka je 2020 prejela nagrado Janko Polić Kamov.
Ob stoti obletnici nadrealističnega manifesta, ki ga je izdal André Breton leta 1924, smo Slovenci pridobili prenovljeno zbirko tekstov francoskih nadrealistov prve generacije (prvič izšla leta 1974 v zbirki Kondor), ki se s svojimi deli poklanjajo nauku, ki ga je zastavil veliki Guillaume Apollinair.
V manifestu se impozantno bere definicija: “NADREALIZEM, sam., m. Čisti psihični avtomatizem, s katerim se želi izraziti, bodisi z govorjeno ali pisano besedo bodisi na katerikoli drug način, resnično delovanje misli ob odsotnosti slehernega nadzorstva, ki bi ga izvajal razum, zunaj slehernih estetskih ali moralnih predsodkov.” (Breton, 2024: 54)
Sayaka Murata je navdihujoča, prodorna ter sodobna pisateljica iz Japonske. Njena dela postajajo vse bolj prepoznavna in cenjena, kar potrjujejo tudi številne prestižne nagrade, ki jih je prejela v svoji literarni karieri. Ženska iz samopostrežne trgovine je njen deseti roman in (zaenkrat) edini, ki je preveden v slovenski jezik. Nastal je na podlagi njenih dolgoletnih izkušenj z delom v trgovini.
Zgodba se odvija skozi oči glavne junakinje, 36-letne Keiko Furukura, ki že vrsto let dela s krajšim delovnim časom v samopostrežni trgovini. Od nekdaj se je počutila kot izobčenka – tako v šoli kot doma – vendar se je njeno življenje močno spremenilo, ko se je pri osemnajstih zaposlila v trgovini in tam našla svoj mir ter smisel življenja. A družba, sodelavci in družina nanjo pritiskajo, saj njen način življenja ne ustreza družbenim pričakovanjem, kar jo nazadnje privede do drastične odločitve.
Roman na ironičen način odlično prikazuje današnji način hitrega življenja, razlike med spoloma in pritiske v sodobni delovni kulturi. Namenjena je vsem bralcem, ki uživajo v družbenokritičnih romanih, spretno zavitih v očarljivo pripoved.
Pričujoče delo je hkrati “priročnik” o žalovanju in hvalnica vitalnosti; za premagovanje bolečega trenutka slovesa od bližnjega, bodisi v otroštvu domačih ljubljenčkov in starejših družinskih članov, v odraščanju ljubimcev in ljubimk, ki jih spoznava, ter skozi erotične izkušnje enači z odnose s psihedeliki: “Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.” (str. 74); kasneje pa skorajšnje prezgodnje slovo od lastnega življenja – kljub hudi izkušnji bolezni: “Ko sem dobila raka, / tako kot babi, / sem se bala, / da bom tudi sama / postala / materina dušica.” (str. 7), avtorica ostaja pokončna in pogumna v svoji iskrenosti in občutljivosti, kljub občasnim dvomom in strahovom ob izgubi: “smrti se bojim bolj kot kadarkoli” (str. 119), je bližnje smrti ne potrejo, temveč jih kot svoje spremljevalce udomači, ter jim pravi: “ne morete biti hujše / kot ste! (str. 119).
“naj tam, kjer je bil rak, / cvetijo rože.” (str. 85)
“Kje je meja med “tabo” in “mano”, “nami” in “njimi”, “vzhodom” in “zahodom”? /…/ kje je meja med resničnostjo in izmišljijo, kajti ali niso tudi naše sanje, želje in fantazme del resničnega življenja … (Katja Zakrajšek v spremni besedi)
Zgodba iz 17. stoletja, ko se srečata dva slikarja z nasprotnimi pogledi na umetnost: Zahodni Italijanski mladi študent (portretist) in Hodža z vzhoda (miniaturist). Z zanimanjem spoznavata moralne, duhovne in slikarske zakonitosti nasprotne kulture. S svojimi dialektičnimi igrami poglabljanja empatije in spoznavanja en drugega gresta tako daleč, da na koncu zabrišeta mejo med identitetama: Hodža odide v Italijo kot mladenič, mladenič pa postane Hodža. Globoka pripoved o krhkosti narodne in osebne identitete.
“V Turčiji me obtožujejo, da moj pogled ni dovolj lokalen, dovolj nacionalen. Zunaj pa me obtožujejo, da na Turčijo gledam od znotraj” (Orhan Pamuk)
V bližnji alternativni prihodnosti, kjer je bilo rusko cesarstvo spet obnovljeno, spremljamo normalen službeni dan Opričnika, privrženca najbolj strah vzbujajoče tajne policije v novi Rusiji. Skozi različna vsakodnevna opravila smo priča seksizmu, ksenofobiji in vrstam kršenja človekovih pravic. Roman je na trenutke tako grotesken, da preide že v satiro.
“Sivi volk je prišel, pirožke je prinesel. Tok tok, kdo se v peči skriva?” str. 28
Metafizika cevi je osmi roman belgijske pisateljice Amélie Nothomb. Pisateljica s svojim duhovitim in pronicljivim slogom ustvari kratko, a intenzivno in premišljeno pripoved, prepleteno s filozofskimi in poetičnimi elementi. Gre za prvoosebno pripoved, kjer svet opazujemo skozi oči avtorice kot majhnega otroka – polno naivnosti, radovednosti in nenavadnih filozofskih razmišljanj.
“Živeti pomeni zavračati. Kdor sprejme vse, ni nič bolj živ kot odtok umivalnika. Da bi živeli, moramo biti sposobni ne postaviti stvari nad nami na isto raven, se pravi mame in stropa. Enega izmed njiju je treba zavrniti in se odločiti, ali nas bo zanimala mama ali pa se bomo raje zanimali za strop. Slabo izberemo samo takrat, če ne izberemo ničesar.”
“Nekoč se je Zhuang Zhouu sanjalo, da je metulj, frfotajoč metulj, ki se dobro počuti in je srečen. O Zhuang Zhouu ne ve ničesar. Nenadoma se je prebudil. Spet je bil pravi in resnični Zhuang Zhou. Sedaj pa ne vem, ali je Zhuang Zhou sanjal, da je metulj, ali pa je sanjal metulj, da je Zhuang Zhou, čeprav je med Zhuang Zhouom in metuljem gotovo razlika. Tako je s spremembo stvari.” (Zhuang Zi, 2004; 22)
V knjigi spremljamo Anno, ki se po samomoru zaročenca odloči izvesti njuno načrtovano jadranje sama. Ko vidi da temu ne bo kos , najame irskega skiperja Keanna,ki mu življenje tudi ni prizanašalo. Njuno skupno potovanje postane priložnost za zdravljenje in odkrivanje nove ljubezni.
Zgodba nas opominja, da nikoli ni prepozno za nov začetek in da lahko tudi po najhujših izgubah ponovno najdemo srečo.
žanr: Roman, mladinska literatura, klasika
“Varuh v rži” – roman, ki razkriva globine mladostne osamljenosti in iskanja smisla. Jerome David Salingerjeva knjiga Varuh v rži je ena izmed najvplivnejših literarnih del 20. stoletja, ki bralcem ponuja vpogled v miselni svet mladega posameznika, ujetega med mladostjo in odraslostjo.
Zgodba nas popelje v življenje Holdena Caulfielda, sedemnajstletnika, ki je ravnokar izključen iz še ene prestižne šole. Skozi Holdenove oči spremljamo njegov beg v New York, kjer se izogiba soočenju s starši, medtem ko poskuša osmisliti svoje mesto v svetu. Holden je nesramen, ciničen in poln notranjih konfliktov, vendar hkrati izjemno ranljiv in čuteč. Njegovo pripovedovanje je iskreno, neposredno in prepojeno z nenavadnim humorjem, ki razkriva globoko bolečino ter osamljenost.
Pesniški prvenec pisatelja Davorina Lenka, sicer javnosti bolje poznan kot pisec romana Telesa v temi (2014), za katera je prejel prestižni nagradi Kresnik in Kritiško sito, je nastajal vzporedno z drugim avtorjevim ustvarjanjem (Telesa v Temi 2014, Postopoma zapuščati Misantropolis 2016, Bela pritlikavka 2017, Psihoporn 2020, Triger 2021 in Goli objem 2024), zato je v njej mnoštvo navezav na avtorjev literarni opus.
Tudi sicer zbirka sledi Lenkovem izraznemu slogu: veliko je referenc na popularno, metal in punk kulturo, ozračje pesmi je večji del temačno, hladno in ostro, s čimer sovpada ritem pesmi, ki pa se spreminja glede na cikel v katerega je uvrščena – 6 ciklov nam ponudi različne variacije od zelo intimnih, nežnih razmislekov do zelo iskrenih in brutalnih izrazov spolnosti.
Svet je igra, mi pa smo igralci, plesalci v neskončnem kozmosu, ki razen našega življenja tu nimamo kaj iskati. Postopek pa deluje zgolj, če nanj pozabiš; nekako tako, kot če voziš kolo – tedaj ne misliš o zakonih gravitacije itd., pač pa samo voziš.
Kot pravi zgodba iz romana, ki spominja na budistične kōane: »Neki zenbudistični mojster je dosegel razsvetljenje. In potem, so ga vprašali občudovalci, kaj ste storili potem? Skomignil je in odvrnil: Naročil sem čaj.« (Flisar, 2013: 355)
Najbolj bran slovenski roman po drugi svetovni vojni, ki se ga lahko bere kot potopis, filozofsko in religiozno besedilo ali pa pustolovski roman.
Zgodba neizživetih sanj profesorja, ki si je želel postati literarni kritik, ob srečanju z nadpovprečno nadarjenim dijakom in “pesnikom” Tajsijem, privrejo na plano v svojih najbolj čudaških oblikah erotiziranega eksistencialnega boemstva. Pripoved nam prikazuje raznolike impresije, od pijančevanja, prerekanj z družino in sodelavci, do občudovanja Sonjinjih sinje modrih spodnjih hlačk.
Pesn
iški prvenec na simpatičen način združuje dve veliki strasti avtorice: Nogomet in poezijo. Na prvi pogled nezdružljivi kategoriji, ki se tekom “tekme” (knjiga je notranje razdeljena na prvi polčas, drugi polčas in trenutek za rdeč karton), povežeta v kompleksno iskanje pravil, ki določajo prepovedani položaj in meje igrišča, oziroma bolje rečeno, kar meje človeškega doživljanja. Pesnica tako nastopa v vlogi žogobrcke, trenerke in komentatorke; trojica likov išče povezanost, trenutek, ko ne bodo ne preblizu in ne predaleč, da bi lahko videli stanje na igrišču in življenju, narativi oseb se prepletajo in skupaj tvorijo celovite razmisleke o stanju družbe in duha. Kot so zastavljene sklepne spremne besede: “Kdo so torej zmagovalci in poraženci? Se je tekma sploh končala? Je to sploh pomembno?”
Ste se kdaj spraševali, kako bi se počutili, če bi sami bili mladi nadobudni skladatelj in glasbenik, nenadoma pa bi vas obiskal, nihče drug kot, Mozart, ki bi pod težo dejstva, da je postal časovni popotnik, takoj posegel po heroinu? Knjiga na zanimiv način načenja vprašanja mladostniškega umetniškega ustvarjanja, uspeha in medvrstniškega odraščanja.