V Mestni čitalnici Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper je v torek, 10. novembra 2026, potekalo četrto mednarodno strokovno srečanje Knjižnice brez meja, ki je povezalo predstavnike splošnih knjižnic iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Pod geslom »Knjižnice 2050: oblikovanje prihodnosti« so udeleženci razmišljali o prihodnosti knjižničarstva, spreminjajočih se potrebah uporabnikov, tehnološkem razvoju ter vlogi knjižnic kot odprtih, vključujočih in demokratičnih prostorov.
Kako bodo videti knjižnice leta 2050? Bodo še vedno prostori knjig, znanja in srečevanja ali se bo njihova vloga z razvojem novih tehnologij bistveno spremenila? Katere odločitve moramo sprejeti že danes, da bodo tudi prihodnje generacije prepoznale njihovo vrednost? Kaj mora ostati nespremenjeno, kaj je treba začeti razvijati. Katere ustaljene prakse bo treba preseči in kakšne knjižnice želimo zapustiti prihodnjim generacijam.
Ta vprašanja so bila v ospredju letošnjega srečanja Knjižnice brez meja, ki je znova potrdilo pomen čezmejnega strokovnega sodelovanja, izmenjave izkušenj in skupnega razmisleka o prihodnosti knjižnic.
Osrednjo okroglo mizo je povezoval Ivan Marković iz Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, v razpravi pa je sodelovalo šest strokovnjakov: Niko Cvjetković, direktor Mestne knjižnice Reka, Cristina Marsili, vodja organizacijske enote za knjižnice in kulturne dejavnosti Mestne občine Videm, Maja Vunšek, direktorica Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka, Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško, Aleš Klemen, pomočnik direktorice Mestne knjižnice Ljubljana za strokovno delo, in Luana Malec, direktorica Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.
Knjižnica prihodnosti se gradi okoli človeka
Eno osrednjih sporočil srečanja je bilo, da prihodnosti knjižnic ne bodo določale zgolj tehnologije, digitalizacija in sodobne stavbe, temveč predvsem ljudje.
Niko Cvjetković, direktor Mestne knjižnice Reka, je poudaril, da je temelj vsake knjižnice svoboda – tako uporabnikov kot knjižničnih strokovnjakov. Knjižnica ni zgolj prostor izposoje gradiva, temveč nekakšna dnevna soba skupnosti, v kateri se ljudje dobro počutijo, ustvarjajo, se učijo in povezujejo.
Po njegovem mnenju je eden največjih izzivov oblikovati knjižnico, ki ne bo temeljila le na predstavah knjižničarjev o tem, kaj uporabniki potrebujejo, temveč na njihovih dejanskih željah in potrebah.
Ob tem je opozoril na pomen avtomatizacije rutinskih opravil. Če bi knjižničarje razbremenili nalog, kot je pospravljanje knjig, bi lahko več časa namenili dejavnostim z večjo dodano vrednostjo: ustvarjanju podkastov, predstavljanju knjižnih novosti, komuniciranju z javnostjo in širjenju strokovnega znanja.
S tem bi knjižnice tudi širši javnosti jasneje pokazale, da knjižničarji niso zgolj izposojevalci knjig, temveč visoko usposobljeni strokovnjaki.
Cvjetković je poudaril še potrebo po ponovnem razmisleku o identiteti knjižnic in knjižničarjev. Knjižnice so se skozi zgodovino vedno prilagajale spremembam, vendar se te danes odvijajo hitreje kot kadar koli prej. Zato je še toliko pomembneje, da knjižnice ostanejo javne, brezplačne, odprte in dostopne, knjižničarji pa nepogrešljiv del njihovega delovanja.
Prostori, ki ponujajo tisto, česar ni mogoče kupiti
O pomenu knjižničnega prostora je spregovorila Maja Vunšek, direktorica Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka, kjer v prostorih nekdanje Name nastaja nova knjižnica. Pri načrtovanju novih prostorov se soočajo z vprašanjem, kako ustvariti prostor, ki ne bo odgovarjal zgolj na današnje knjižnične potrebe, temveč se bo lahko prilagajal prihodnjim generacijam.
Kot je poudarila, je prostor ena najpomembnejših storitev, ki jih knjižnica ponuja skupnosti. Knjižnične stavbe ostajajo desetletja dolgo, zato morajo biti zasnovane premišljeno, prilagodljivo in predvsem z mislijo na uporabnike.
Maja Vunšek je izpostavila, da bodo v novi knjižnici obiskovalcem ponudili nekaj, česar ni mogoče kupiti: pozornost, čas in znanje.
Posebej je opozorila tudi na izziv ohranjanja bralnih navad pri otrocih na prehodu v najstniško obdobje. Kako v knjižnicah obdržati mlade med 10. in 13. letom starosti, ko se njihovi interesi in načini preživljanja prostega časa hitro spreminjajo? Prav iskanje odgovorov na takšna vprašanja bo pomembno za prihodnost bralne kulture.
Knjižnica Koper potrebuje prostor za prihodnost
O prostorskih izzivih je spregovorila tudi Luana Malec, direktorica Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. Opozorila je, da se koprska knjižnica kot prostorsko najmanjša osrednja območna knjižnica sooča s številnimi omejitvami. Njeni prostori niso ustrezno dostopni gibalno oviranim osebam, oddelka za odrasle in mlade bralce delujeta na različnih lokacijah, skladišče pa je dislocirano in uporabnikom nedostopno. Takšna razpršenost otežuje tudi medgeneracijsko povezovanje in razvoj novih dejavnosti.
Pomembno razvojno priložnost predstavlja stavba na Trgu Brolo 3, kjer bi knjižnica lahko pridobila za še enkrat toliko prostora ter združila oddelka za odrasle in mlade bralce. S tem bi ustvarila boljše pogoje za branje, študij, umiritev, srečevanje, skupno ustvarjanje in razvoj novih storitev.
Luana Malec je poudarila, da si želi knjižnico, v kateri se bodo tudi leta 2050 ljudje zavedali, da lahko vanjo vstopijo in v njej preživljajo čas, ne da bi morali kar koli kupiti ali plačati. Ob tem je izrazila željo po večji avtomatizaciji knjižničnih procesov, ki bi strokovnim delavcem omogočila več časa za neposredno delo z uporabniki in razvoj novih storitev.
Digitalizacija odpira knjižnicam svet
Cristina Marsili iz Vidma je opozorila, da vpliv knjižnic že dolgo presega meje lokalnih skupnosti. Kot primer je predstavila digitalizacijo zgodovinskega časopisja od 18. stoletja dalje, s katero so knjižnično gradivo približali tudi ljudem na drugih celinah, med drugim potomcem izseljencev v Argentini. Digitalne tehnologije tako knjižnicam omogočajo, da lokalno kulturno dediščino predstavijo svetovni javnosti, povezujejo skupnosti in širijo dostop do znanja.
Cristina Marsili je nenazadnje poudarila prilagodljivost in odpornost knjižničarske stroke, ki se je skozi zgodovino že večkrat uspešno odzvala na družbene in tehnološke spremembe.
Sodelovanje kot temelj razvoja
Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško, je v ospredje postavila sodelovanje. Kot primer uspešnega povezovanja je predstavila vzpostavitev potujoče knjižnice v Posavju, pri kateri so moči združili direktorji petih knjižnic. Kljub določenim razlikam jih je povezoval jasen skupni cilj: omogočiti, da bibliobus doseže prebivalce širšega posavskega območja.
Po njenem mnenju so prav knjižničarji tisti, ki dobro razumejo pomen sodelovanja, saj je povezovanje ustanov, strokovnjakov in lokalnih skupnosti eden ključnih pogojev za razvoj dostopnih in kakovostnih knjižničnih storitev.
Knjižnice kot odgovor na družbene izzive
Aleš Klemen, pomočnik direktorice Mestne knjižnice Ljubljana za strokovno delo, je poudaril, da so se knjižnice vedno znale prilagajati spremembam, vendar morajo svojo družbeno vlogo tudi jasno predstavljati in utemeljevati. Knjižnice niso le ustanove, ki širijo bralno kulturo in pismenost. So tudi pomemben socialni korektiv, prostori vključevanja in ustanove, ki se odzivajo na aktualne družbene izzive. Da bodo ostale relevantne tudi leta 2050, morajo sistematično razvijati svoje storitve, krepiti strokovne kompetence ter javnosti in odločevalcem jasno predstavljati svoj pomen.
Posebej je opozoril na potrebo po ohranjanju knjižnic kot prostorov demokratičnega dialoga, kar bi lahko v prihodnosti postalo vse zahtevnejše. Izrazil je tudi skrb, da bi se lahko sistemski razvoj knjižničarstva odvijal brez zadostnega sodelovanja stroke.
Čemu se odpovedati in kaj ohraniti?
Posebej zanimiv del razprave je odprlo vprašanje moderatorja Ivana Markovića: Čemu bi se morali v knjižnicah najprej odpovedati, če bi imeli leta 2050 na voljo manj sredstev?
Odgovori so pokazali, da prihodnost knjižnic ni nujno povezana z nenehnim povečevanjem števila storitev, temveč predvsem z njihovo kakovostjo in družbenim učinkom.
Maja Vunšek je poudarila, da morajo knjižnice predvsem vlagati v ljudi. Informacije bodo v prihodnosti dostopne skoraj povsod, pristnega človeškega stika pa tehnologija ne more nadomestiti. Prav človečnost mora zato ostati ena osrednjih vrednot knjižničarstva.
Luana Malec je izpostavila, da bi bilo ob zmanjšanju sredstev smiselneje izvajati manj storitev, vendar na višji kakovostni ravni. Aleš Klemen pa je opozoril, da knjižnice ne smejo izgubiti svojega vpliva na okolje, bralno kulturo in reševanje družbenih izzivov.
Odločitve, ki jih moramo sprejeti že danes
Ob zaključku okrogle mize je Ivan Marković sogovornikom zastavil še vprašanje, katero odločitev bi morali sprejeti danes, čeprav bodo njeni učinki morda vidni šele čez desetletja.
Aleš Klemen je izpostavil pomen ohranjanja demokratičnega dialoga in aktivnega sodelovanja knjižničarske stroke pri oblikovanju prihodnjega sistema javnih knjižnic.
Urška Lobnikar Paunović je opozorila na skrb za prihodnje generacije knjižničarjev, brez katerih ni mogoče zagotavljati dolgoročnega razvoja stroke.
Niko Cvjetković pa je odprl vprašanje, ki sega v samo bistvo knjižnic prihodnosti: “Kako doseči ljudi, ki knjižnic danes sploh ne uporabljajo? Ne smemo živeti v mehurčku in moramo ugotoviti, kako v knjižnice privabiti v povprečju 80 odstotkov možnih uporabnikov, ki jim danes ne pomenimo nič. Moramo prepoznati njihove potrebe, da bodo knjižnice postale pomemben del tudi njihovega življenja.”
Prihodnost knjižnic je skupna odgovornost
Srečanje Knjižnice brez meja 2026 je pokazalo, da knjižnice iz različnih držav kljub raznolikim organizacijskim sistemom, prostorskim razmeram in razvojnim možnostim povezujejo podobna vprašanja.
Kako ohraniti dostopnost znanja? Kako se odzivati na potrebe novih generacij? Kako izkoristiti tehnološki razvoj, ne da bi izgubili človeško razsežnost knjižničnega dela? In predvsem, kako zagotoviti, da bodo knjižnice tudi čez četrt stoletja ostale pomemben del vsakdanjega življenja skupnosti?
Odgovori sodelujočih so pokazali, da prihodnost knjižnic ne bo odvisna samo od novih stavb, tehnologij in storitev, temveč tudi od odločitev, ki jih sprejemamo danes.
Knjižnica leta 2050 bo morda drugačna, a njeno bistvo mora ostati enako: biti odprt, zaupanja vreden in dostopen prostor, v katerem imajo ljudje možnost brati, se učiti, razmišljati, ustvarjati in se povezovati.
Prav v tem je tudi osrednje sporočilo letošnjega srečanja: prihodnost knjižnic se ne začne leta 2050. Oblikujemo jo že danes.