“Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa samo eno – da bi ozdravel” pravi pregovor, ki se ga velja spomniti, ko se bremenimo zaradi neštetih malenkosti.
Fotografska razstava “Moja brazgotina, moje življenje”, ki bo vse do 23. oktobra 2026 na ogled v avli Knjižnice Koper, nam govori o bistvenih stvareh. O zdravju, svobodi in življenju. O hvaležnosti, ko lahko obrnemo nov list življenja.
Na razstavi vidimo umetniške fotografije oseb s presajenimi organi, ki so pogumno pokazale svoje brazgotine in z njimi svoje zgodbe. Avtor fotografij je priznani fotograf Miran Juršič, pri projektu pa je sodelovalo 11 ljudi s presajenimi organi.
Razstava je nastala v sodelovanju Slovenskega društva Transplant in Zavoda Slovenija Transplant – luč javnosti je zagledala na evropski dan darovanja, natančneje 7. 10. 2022 v avli Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Razstava potuje po vseh bolnišnicah in drugih ustanovah z namenom, da se dotakne ljudi, da se jih čim več opredeli za darovanje.
Brazgotina po presaditvi ni le sled operacije. Je zgodba o strahu, čakanju, pogumu, upanju in predvsem o novi priložnosti za življenje, nam je na otvoritvi razstave povedala Tanja Sambolec, upokojena učiteljica iz Pirana, ki je letos prav na rojstni dan prestala operacijo presaditve jeter in hvaležno s poskočnim korakom vstopila v novo življenjsko obdobje.
“Življenje je tako močna beseda, ki ima za vse, ki imamo presajen organ, še toliko večji pomen. V Slovenskem društvu Transplant skozi različne aktivnosti ozaveščamo o pomembnosti darovanja organov in smo opora tistim, ki čakajo na presaditev. Vemo, kako dragocene so izkušnje vseh nas, ki smo že prehodili to pot od priprav na transplantacijo do čakanja na organ in potem rehabilitacije po presaditvi organa. In te naše izkušnje, te naše zgodbe delimo naprej z namenom, da podpremo, okrepimo moč tistih, ki se srečujejo s transplantacijo, morda ravno čakajo na ta klic, ki je klic za novo priložnost življenja. Sami smo nekoč tako zelo potrebovali ob sebi ljudi, ki so nas skozi lastno izkušnjo opolnomočili, da nam je bilo lažje,” pravi Tanja Sambolec.“Vsi, ki smo dobili priložnost za novo življenje, ljubimo življenje samo. Naše poslanstvo je, da glasno delimo svojo zgodbo, če je treba, tudi slečemo oblačila in pokažemo svojo brazgotino. Ta brazgotina pomeni življenje. Da, ta z najdaljšo zašito črto nas ohranja pri življenju. Nas, ki imamo presajen organ. Ta brazgotina, ki smo jo izpostavili, je zgodba o strahu, žalosti, jezi, razočaranju. A hkrati je tudi zgodba o pogumu, bitki za življenje, upanju in veliki želji po življenju.”
Z razstavo želijo vsem ljudem pokazati, kako krhko in dragoceno je naše življenje. “Živimo ponosno in ob tem smo neizmerno hvaležni. Hvaležni, da živimo. Živimo pa ravno zato, ker se je nekdo opredelil za darovalca oz. so morda to storili svojci ob njegovi smrti. Del nekoga, čigar življenje se je zaključilo, sedaj živi v nas. Darovanje je izraz globoke in brezpogojne ljubezni, ki ne pozna imena in priimka, a je močnejša od smrti.”
Njihova srčna želja je, da s to akcijo, projektom, v katerem častijo življenje, odprli oči ljudem in spodbudili razmislek o tem, kaj je darovanje in zakaj je tako pomembno, da imamo dovolj opredeljenih ljudi. Radi bi, da bi se čim več ljudi opredelilo za darovanje.